LUD Literatura

Zimzelena kriza’n’tema

O stanju slovenske literarne kritike

Ana Geršak

Ko se pripravljam, da spišem že n-to verzijo teksta o kritiki – in se mučim z vprašanjem, kam vstaviti neobhodno sintagmo o »permanentni krizi«, ki v tekstu ne sme manjkati, sicer bom imela občutek, da nekaj delam narobe –, pred menoj leži kup knjig in člankov avtoric in avtorjev, kritičark in kritikov, ki so se z istim vprašanjem spopadali že dolgo pred mano. Skupno jim je, da so večinoma »nekdanji«. Pa ne zato, ker bi bili preminuli, razen enega so živi in, upam, zdravi, temveč ker se s kritiko ne ukvarjajo več ali vanjo zaidejo zgolj še sporadično. Ko tako motrim ta nemajhni kup knjig – večinoma gre za recentne izdaje, večinoma izdane v novem tisočletju –, jih poskušam kronološko razvrstiti. Če spregledam osamelca iz leta 1986 (Drago Bajt: Zapisi na robovih), ki se je avtopoetičnemu uvodu odpovedal in je svoj kritiški pristop prepustil razbiranju skozi izbrane tekste, je prvi s tega kupa, ki se je pri vprašanju literarne kritike in njene metodologije nekoliko temeljiteje pomudil, Matej Bogataj s knjigama Konec koncev (1993) in Obrobje brez središča (1994). Sledijo zbirke kritik, v katerih avtorice in avtorji že natančneje in bolj osebno opredeljujejo svoje kritiške pristope: Osvetljave Vanese Matajc, pa Kritike in refleksije Matevža Kosa, oboje iz leta 2000, V teku časa, prva knjiga Urbana Vovka iz 2002, sledi mu Peter Kolšek z Lepo točajko, 2003, v kateri je ošvrknil »ležerno in neobvezujočo afirmativnost« in »prijazni pobralski impresionizem« slovenske literarne kritike devetdesetih. Knjiga Sedem let Lucije Stepančič je izšla istega leta, ko je na krilu zaspal Primož Čučnik (2007), potem se nekateri od naštetih ponovijo z novimi izdajami, Kos, Vovk in Bogataj so vmes izdali še vsak dve (če se ne motim) zbirki kritik, a se vmes od kritike tudi oddaljili na račun literarnoteoretskih ali esejistično-literarnih besedil ali pa se pogreznili v tišino priložnostnih refleksivnih objav. Izidejo Zgodbe o(b) zgodbah Tine Kozin (2016), Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali Mojce Pišek (2019) in Kritičarka na drevesu Tine Vrščaj (2020).

Da je večina knjig s tega kupa, razen Bajta, Stepančič in Bogatajevega Obrobja, izšla pri LUD Literatura, je pa ni naključje (tako kot je pa ni naključje, da so se na kupu znašle tudi Polemike Josipa Vidmarja – pač nekaj, da v lagodno pokrajino cehovske kolegialnosti zaseka s težo normativa). Poleg očitnega – da gre za zbirke literarnih kritik oziroma kritiških esejev o literaturi – je večini knjig skupno tudi to, da avtorice in avtorji reflektirajo svojo kritiško metodologijo. Razen redkih izjem, ki svoj glas in prostor prepuščajo tekstom, se je, tako se zdi, s prelomom tisočletja pojavila potreba (morda nuja?), da se skupaj s formo (kritiko) umesti tudi ime in s tem (individualno) metodologijo. Da se, tako se zdi, kritiko – morda ne nujno rehabilitira (četudi bi bila, kot pravi Kolšek, v devetdesetih na slabem glasu), temveč vrne v zavest prostora. Spremembe se redko zgodijo čez noč, sprememba položaja umetnosti in s tem literature se je napovedovala že dolgo, občutne posledice pa vedno pridejo z zamikom, in tako se zdaj, ko pogledujem po omenjenih naslovih, zdi (logika retrospektivnega osmišljanja je pač del narativnega dojemanja sveta), da so bile tiste knjige morda ne ravno drzne, zagotovo pa prve znanilke sprememb, s katerimi imamo opravka danes, ko se vse pogosteje sprašujemo, kaj in kako in zakaj in čemu literarne kritike.

Sama sem na to polje stopila, ko so se stvari že začele drobiti, ko so založbe še prirejale redne tiskovne konference ob izidu novih knjig, a so bile te tudi vse manj (novinarsko) obiskane, ko je kritika še sprožila kakšno polemiko, vredno okrogle mize in kakšne resnejše zamere, a je debata vseeno že ostala omejena na krog vse redkejših posvečenih. Ključno je bilo morda to, da je bilo vse manj javnega nestrinjanja; kritike istih knjig so že lahko bile različne, a to nikogar več ni pretirano zanimalo. Potem smo pa tudi že nehali brati iste knjige in začeli družno, simpozijsko, obupavati nad stanjem kritike. Pa se je hitro izkazalo, da se o kritiki nasploh morda ni dobro izražati prepogosto, in tako se je včasih zdelo (zgolj zdelo, kajti ponavljanje vsakdo udejanja po svoje), da je diskurz zapadel repeticiji, ki je že lahko mater modrosti, a ko se enkrat utrdi, postane že kamen spotike – kot bi bila kritika fiksen, nespremenljiv monolit, o katerem je bilo vse že povedano, a ker niso še vsi (spre)govorili, je dobro znova povedati, da je bilo vse že povedano – tudi ali predvsem stvari, ki sem jih v tem tekstu že naštela in jih še bom.

Ključna dilema forme se seveda vrti okrog vprašanja vrednotenja, in temu primerno tudi vlogo kritike vsakdo vrednoti različno. Prebiranje vseh tistih uvodov in prispevkov je razkrilo, da vsaj zadnjih deset let bolj ali manj ves čas ugotavljamo isto (v paralaksi: kot istost z razmiki), četudi na ravni kontradikcij: da je prostora vse manj, a da se odpirajo novi, da kritik nihče ne bere, razen samih kritikov, da pa si vsi želimo več kritičnosti (ali vsaj kritičnih debat), da je kritika morda kdaj premila, kdaj preostra, večinoma pa čisto v redu, da imamo krizo vrednotenja, ker ni več univerzalno in vsesplošno sprejetih meril (posledica postmodern(ističn)e dehierarhizacije, ali kako že), da pa je bistvo kritike ravno vrednotenje skozi argumentacijo, da je argumentacija ključni element kritike, da pa je njena izpeljava subjektivna, in ker je subjektivna, smo torej na ravni mnenj, ki v kritiške tekste vnašajo vse več ega, da pa to morda ni slabo, ker pogrešamo prepoznavne (Kolšek je zapisal »karizmatične«) figure, ki pa vseeno ne smejo zasenčiti glavnega predmeta literarne kritike, njenega ključnega objekta in raison d’être, pač – knjige. In dejstva, da je tudi kritiško branje v osnovi predvsem branje, odziv. »Literarna aksiologija, ki se znotraj literarne teorije ukvarja z vrednostnimi vprašanji, se bistveno razlikuje od literarne kritike. Ta v strogem smislu besede ni del literarne vede, saj ne teži k znanstveno-filozofskemu, historičnemu ali teoretičnemu spoznanju besedne umetnosti, pač pa stopa v neposredno kritično razmerje s tekočo, lahko pa tudi preteklo literarno tvornostjo. Zato mora biti njen pristop k literarnim delom čim bolj neposreden, spontan, doživljajski in oseben,« je v Očrtu literarne teorije zapisal Janko Kos in poudaril ravno to subjektivno, mnenjsko naravo literarne kritike.

Če je literarna kritika specifičen primer kritičnega mišljenja, osredotočenega na tako zelo konkreten in do neke mere zamejen/zaključen objekt, se zdi samoumevno, da dileme kritike izhajajo iz dilem literature. Skozi vse te govore o permanentni krizi in o slabšanju, ki je temeljni spremljevalni občutek vsake prehodne faze, faze negotovosti in preobražanja, preseva zavest, večkrat tudi izrečena, da literatura izgublja svoje mesto, da od nekoč »prve« (ker narodotvorne) umetnosti postaja »ena od«, in ker je umetnost, ali raje diskurz o umetnosti v, hm, neoprijemljivem položaju, opazovanje spreminjanja spremlja nelagodje (predstavljam si, da pogled na okolico iz očesa orkana vedno prikazuje največji kaos). Matej Bogataj je v svojem prispevku za kritiški simpozij leta 2015 to ubesedil veliko bolje od mene: »Tipična debata, ki je mogoča takrat, ko se dopolnjuje prerokba o koncu umetnosti v prav heglovskem smislu, ki se je medtem že dogodila; ne kot izginotje umetnosti, ne kot ukinitev, temveč kot izguba njene privilegirane vloge.« Istega leta je na istem simpoziju Kolšek naslovil tudi problem pomanjkanja vrednotenja: »Sistematična aksiologija v literarni kritiki na Slovenskem ne obstaja. Ne obstaja vsaj od 70. let prejšnjega stoletja, ko je po izzvenelem socialnem realizmu in nato eksistencializmu literarna publicistika s pomočjo novih strukturalističnih prijemov afirmirala modernizem z neoavantgardo.«

In tu se zdi, da se vprašanje o položaju kritike kar naprej vrača k pišočemu subjektu, kot neki zapoznel odmev vseh tistih debat o avtorstvu, ki so se vrstile skozi dolgo 20. stoletje – kot bi pozabili, da je tudi kritika, vsaj v tej obliki, ne nazadnje tekst, ki ga mora nekdo napisati. Če se dileme kritike prekrivajo z dilemami literature, potem govor o stanju kritike v prvi vrsti napeljuje na vprašanje prekarizacije, deprofesionalizacije in s tem devalvacije kulturnih poklicev – o nujnosti kritike je nujno govoriti, ker njen položaj vpliva na preživetje tistih, ki se s tem ukvarjajo. In dalje, če je kritika obrt, veščina, tako kot je ne nazadnje tudi literatura, ima v sebi – tako kot vsak obrtniški izdelek, kar tekst v svojem bistvu je – potencial, da se razrase. Pogosto imam občutek (pa smo tam, kakor je rekel Kos – »zato mora biti njen pristop […] čim bolj neposreden, spontan, doživljajski in oseben« –, časi so že temu naklonjeni), da o kritiki govorimo, kot da bi morala biti monoliten, poenoten blok s poenotenimi pravili vrednotenja in argumentiranja, z usklajenimi&uglašenimi izvajalci, kar je smešno, saj je to očitek, ki ga literaturi nihče nikoli ne bi oponesel. Seveda veljajo pravila žanra (argumentacija&vrednotenje), ne pa tudi pravila izpeljave/izvedbe. Kritiških pristopov je toliko, kolikor je tistih, ki pišejo kritike; kritike so esejistične, literarizirane, impresionistične in kot take nemara bliže literaturi, obenem pa so tudi preprost obrtniški, žurnalistični žanr.

Protejskost kritike je inherenten del njene tekstualne (in morda, zakaj pa ne, literarne) narave. Težko bi našli bolj avtorefleksivno dejavnost, kot je pisanje, takšno, ki si med izvajanjem nenehno gleda pod prste in težka besede, da vidi, katera bolje pade, da zadene, a ne rani (preveč), da privzdigne, a ne vrže iz ravnotežja.

Tu seveda naletim na tisto večno vprašanje vrednotenja, ki postaja vse bolj vrednotenje glede na mnenje pišoče_ga (kolikor ni to že od nekdaj bilo), ker so normativi že dolgo passé, tako da se zdi, da se mora kritizirajoča_i naslanjati na izkušnje (ergo: bralno kilometrino) in nemara nekaj tako zelo arhaičnega in klasicističnega, kot je okus. Še dobro, da živimo v dobi, ki privilegira subjektivnost, in je take zadeve mogoče v kritiki končno neposredno nagovoriti, konec koncev – različni ljudje različno beremo (jaja, to je zdaj slogan za na majico: tudi kritiki s(m)o ljudje, kako ganljivo). Kritika pač razgalja dvosmerno, objekt in subjekt, tu ni avtorskih person ali pripovednega glasu, je pa filter jezika, ki danes terja izpostavljanje. Deluje po načelu oddaljene bližine, poglablja se v material, diha z njim, obenem pa naj bi se od njega tudi oddaljila; nudi informacijo (in je po tej plati tekst praktične in minljive uporabnosti), nikoli pa ne škodi, če jo še kako drugače zapakira, skladno z naravo materiala. Ko bo začel veter v literaturi pihati v drugo smer, se bo z njim najverjetneje obrnila tudi kritika, zvesta sledilka svojemu predmetu.

Dokler tarnamo, smo živi, ali kako že? Pred časom smo tarnali, kaj bo z revijami: zdi se, da doživljajo renesanso. Ali je začasna ali kaže na globlje spremembe, je trenutno nemogoče predvideti. Gledano nazaj so vse tiste debate, ki so tarnale o položaju kritike, kazale, kako je pravzaprav živa kot žanr in omrtvela kot poklic. Kritike so, kakršne so že dolgo, ene boljše, druge slabše, ene bolje spisane (slog!), druge manj dobro, a z morda več vsebine (o, bednosti simplistične dihotomije!). Kritika se ni spremenila oziroma se je spremenila toliko, kolikor se je spremenil čas, v katerem deluje. Kritika izginja iz bolj obleganih in v družbeno zavest globlje vpisanih medijev (ki pa so nemara tudi že zapisani izginjajoči generaciji), a še vedno živi v (literarnih) revijah in na spletu, kjer se počasi in vztrajno razrašča. Smiselno in nujno je, da kritika obstaja v čim več podobah, tudi avtorskih, s karizmo ali brez, esejističnih ali obrtniških, akademskih ali poljudnih, predvsem pa v vseh tistih sivinah vmesnosti naštetih skrajnosti. Kanali se menjajo, in to morda ustvarja občutek sesipanja tal pod nogami. Nič se ne sesipa, preobraža se, kar je edino dobro in smiselno, in preživela bo, tako kot bodo preživele umetnost, literatura in kritična misel, morda le v drugačni podobi. Literarna kritika je pač le eden od številnih načinov razmišljanja o literaturi, ubesedovanja njene oddaljene bližine. Kot izvedba je še posebej zapisana minljivosti; kot praksa je nesmrtna. Kar ne velja za njene pišoče subjekte, ki medtem šele iščejo načine preživetja. S tem se je ta tekst ne nazadnje tudi začel: z ugotavljanjem, koliko tistih, ki so v zadnjih dvajsetih letih orali kritiško ledino, se je medtem preusmerilo k drugačnim in (upam!) bolje plačanim oblikam branja. In koliko jih še bo. To je edina permanentna kriza kritike.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dragi kritiki

    Simon Popek

    Ali je kritiku film/knjiga všeč ali ne, je zadnja star, ki me zanima. O tem bom presojal sam.

  • Dodatna dejavnost

    Martin Justin

    In ne me zdaj vprašati, zakaj potem to počnem.

  • Prevodna kritika – utopija ali možnost?

    Nada Grošelj

    Vsi se strinjamo, da stanje ni optimalno, vendar operacija nekako noče prav steči.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.