V iskanju boljšega življenja

István in Diana sta se odločila, da to poletje ne bosta šla nikamor. Posedala bosta pred barom Mojo v Senti in čakala prijatelje. Tako bosta prisluhnila njihovim zgodbam in v mislih obiskala mnogo držav, saj so razpršeni po vsem svetu. A čakala sta zaman. Kaj se dogaja, je spraševala Diana, da niti domov ne pridejo več.

Tudi István in Diana sta bila nekoč med njimi. Nekaj let sta preživela na Madžarskem, kamor sta se zatekla pred vojno na tleh nekdanje Jugoslavije. István je bil, tako kot številni vojvodinski Madžari, med prvimi v pokrajini, ki so prejeli poziv na fronto. In tako kot oni tudi on ni čakal, da pridejo ponj in ga odpeljejo pred Vukovar. 

Na Madžarskem sta ostala nekaj let, potem je István rekel Diani, da bi se rad vrnil. Ona je gledala naprej, dlje v prihodnost. Želela je, da bi ostala, predvsem zaradi otrok, ki bi na Madžarskem imela lepše življenje. Toda István ni mogel več zdržati tako daleč od doma. Vrnila sta se. Zdaj čakata, kdaj ju bo zapustil starejši sin, ki že dve leti govori, da v Vojvodini ni prihodnosti in da bo odšel ob prvi priložnosti. 

Iz Vojvodine in tudi širše Srbije mladi trumoma odhajajo že dve leti. Madžarom je nekoliko laže, saj je premier Viktor Orbán vsem omogočil, da si uredijo dvojno državljanstvo in s tem pridobijo madžarski oziroma evropski potni list. 

Države Evropske unije so svojim državljanom namreč dovolile svobodno gibanje, bivanje in zaposlovanje. Pri sprejemanju drugih, tudi iz držav na evropskih tleh, želijo biti selektivne. Pravica do preseljevanja pač ni univerzalna. Človek lahko izbere državo, kjer želi živeti, ampak v njej se lahko naseli samo, če ga ta država hoče sprejeti.

Zato je zdaj v Vojvodini slišati, kako so menda skoraj vsi Srbi, ki so to lahko storili, med svojimi predniki poiskali kakšne Madžare, pridobili papirje in se priključili eksodusu. V Sloveniji se veliko govori o begu možganov; številni, ki doma ne dobijo priložnosti za zaposlitev, odhajajo v tujino. Toda iz Srbije izginjajo celi razredi. 

V Vojvodino prihajam že od leta 1986. Tam imam »najstarejše« prijatelje; take, s katerimi se redno družim že od osnovne šole naprej, če lahko enemu popoldnevu na leto rečemo druženje. Od daleč spremljam, kako se razblinja dežela, kjer mladi, ki so bili rojeni v istem času in v istem prostoru kot jaz, niso imeli sreče ob razpadu skupne države. In kjer je nimajo niti danes. 

Nekateri so mrtvi. Drugi razseljeni. Peščica jih je ostala doma, kot radi rečejo; tudi mene, ki nikoli nisem živela v Vojvodini, vedno znova sprašujejo, kdaj sem ali bom prišla domov in koliko časa bom doma ostala. Od te peščice jih je nekaj vedno znova poskusilo ubežati usodi brezposelnih ali slabo plačanih delavcev v pokrajini, ki je bila nekoč žitnica Jugoslavije. Z Orbánovim darilom jim je končno uspelo, a za ceno, ki je kdo drug ne bi bil pripravljen plačati. Vojvodinski Madžari s svojimi širšimi vokali in preprostejšo kmečko govorico celo na Madžarskem občutijo, da so tujci. So potemtakem res na boljšem kot tisti, ki  doma čez mesec prebijajo z dvestotimi evri? 

Eni ostajajo, drugi odhajajo. Zakaj?

Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.

Kajti življenje prve generacije izseljencev ni preprosto. Pristanejo v tujem mestu, ki je do prišlekov velikokrat negostoljubno. Ostanejo brez sorodnikov in prijateljev, brez socialne mreže, na katero bi se lahko zanesli v trenutkih stiske. Malokdo lahko dela v svojem poklicu. Mnogi sprejmejo delo v štirih izmenah za tekočim trakom v tovarni plastičnih izdelkov. Nikoli ne vedo, katero nedeljo bodo preživeli doma.

Šele otroci ponavadi poženejo korenine v novi domovini. A otroci obenem pogosto ne vedo, kaj so starši pustili za sabo. In ker ne vedo, ne občutijo hvaležnosti za priložnosti, ki jih doma ne bi imeli. Prevladujoči čustvi pri mladih sta pogosto prezir in zaničevanje. Prevevata jih, tudi če so doma in v širšem okolju sprejeti: občutijo ju do staršev, do okolja, do starejših, ki so v njihovih očeh krivi za vse, kar je narobe na svetu. 

Če pa jih nova domovina za povrh vsega ne sprejme, ker so drugačni, ker imajo za odtenek temnejšo polt ali govorijo tuj jezik, ob preziru in zaničevanju občutijo še gnev. Ima potemtakem odhod res smisel?

Posamezne upore v getih pa tudi teroristične napade so zakrivili potomci priseljencev iz Severne Afrike, polni besa, ker jim prostor pod evropskim soncem nikoli ni pripadal.

Zakaj torej gremo, zakaj ostajamo in kaj od življenja želimo?

Razlogov za preseljevanje je veliko. Sociologi jih delijo v skupine, denimo v politične ali ekonomske, intelektualne ali družinske. Z migracijami se ubadajo statistiki, ki v številkah merijo pretok delovne sile, policisti, ki lovijo ilegalne prebežnike, in politiki, ki načrtujejo kratko ali daljnoročno politiko zaposlovanja, natalitete, izobraževanja. A selitev je predvsem intimna zgodba posameznika. In pogosto jo spremljajo krize, ki jih je v eseju Tujec opisal in razložil sociolog Alfred Schutz.

Kljub krizam se je človek preseljeval vso zgodovino in tako pravzaprav naselil svet. Tudi v prihodnje se bodo ljudje selili, naj bodo meje videti nepredušne, ovire na poti še tako velike in razmere v novi državi še tako neprijazne. 

Toda velike migracije spremljajo veliki konflikti, ki so povezani s strahom pred tujci. Enkrat bolj od blizu, spet drugič bolj od daleč jih spremljamo že vrsto let. Laže jih bomo sprejeli, če jih bomo razumeli, in laže jih bomo razumeli, če ne bomo gledali množice, ampak posamezne obraze.

Čez reko beguncev, ki so čez vojvodinsko ravnico korakali proti Evropi, so se v minulih poletjih pridušali celo nekateri od tistih, ki so sami že bežali. A ko sem jim razkrivala njihove pozamezne zgodbe, o katerih sem brala ali pa so mi jih zaupali begunci sami, so se vsi po vrsti strinjali: »Da, razumem, zakaj so odšli na pot.«

Kako trnova je pot v Evropo, je v reportaži o mladoletnicah iz Nigerije slikovito prikazal novinar revije New Yorker Ben Taub. A morda še bolj kot stiska deklet, ki jim preprodajalci obljubljajo možnost izobraževanja v evropskih šolah, da jih potem dostavijo v evropske bordele, se mi je vtisnilo v spomin razmišljanje tihotapcev v Nigru. Če se bo tihotapska pot prekinila – zatrjujejo tihotapci in s tem opravičujejo svoj posel –, bo v Afriki še več terorizma, saj ne bo zaslužka in bodo mladi moški lahek plen džihadistov. 

 »Ker želijo v Evropski uniji še naprej živeti dobro, želijo ustaviti migracije iz Nigra. Zakaj tudi mi ne bi smeli dobro živeti?« je novinarja vprašal tihotapec Moussa. 

Niger, severna soseda Nigerije, velja za najslabše razvito državo na svetu. In Moussa ima prav. Tudi v Nigru bi morali dobro živeti. 

Dobro življenje ni nujno povezano z migracijami. Lahko bi ga živeli tudi doma. Pot v Evropo je tvegana, pot do dostojnega življenja v domovini pa pogosto zelo zapletena. A obe sta možni. Evropa se je problema tujcev na svojih vratih doslej lotevala tako, da je Afričanom namenila milijone za prekinitev tihotapskih poti. Lahko bi ga namenila za ustvarjanje boljšega življenja v Nigru in Nigeriji. »Res je. Ustvariti moramo priložnost za dobro življenje v Afriki,« je prejšnji teden v dialogu z državljani na prvem programu RTV SLO vendarle dejal prvi podkomisar EU Frans Timmermans.

V zadnjih desetletjih je nastalo veliko raziskav o migracijah. Teoretska literatura o pojavu je obsežna in temelji na številnih podatkih. A bolj kot teoretska literatura stiske in izkustva migrantov približata novinarstvo in književnost. Meni, denimo, članki v New Yorkerju in številne družinske sage o Evropejcih, večinoma katoličanih ali Judih, ki so konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja zapuščali svoje domove na Irskem, v Italiji ali vzhodni Evropi, tudi Prekmurju. 

Zgodbe migrantov, pa tudi o tihotapcih, trgovcih in celo korporacijah, ki z njimi služijo, prebiram v New Yorkerju, a občutim jih v romanih, kot sta Moja Antonija Wille Cather ali Amerikanka, ki jo je pisala Nigerijka – Chimamande Ngozi Adichie. Begunce, ki so korakali tudi čez Slovenijo, smo lahko spoznavali tako v novinarskih zapisih Boštjana Videmška kot v knjigi Na begu, ki jo je izdal skupaj z Juretom Erženom, in morda jih bomo tudi skozi knjigo The Next Great Migration, ki bo izšla leta 2019. Nekdanji generalni sekretar OZN Kofi Anan je pred časom v Delu zapisal, da begunci niso del problema, temveč del rešitve. To želi s svojo knjigo dokazati tudi ameriška novinarka Sonia Shah.

Imam srečo. In privilegij. Upam, da bo še dolgo tako. Življenja tujcev v tuji deželi, naj bodo begunci ali migranti, mi (z izjemo leta, ki sem ga preživela v ZDA) ni bilo treba nikoli izkusiti drugače kot s pomočjo knjig. Vsi tisti, ki sta jih Diana in István poleti zaman čakala, te sreče nimajo. Medtem ko jaz popoldne in zvečer berem, oni delajo. Upajo, da bodo tako njihovi otroci imeli boljše otroštvo, kot bi ga imeli, če bi ostali doma. Na Madžarskem, denimo, bodo lahko šli v kino. Tega v Vojvodini marsikateri otrok ne more storiti.