To in ono o knjigah za mulce

Ondan sem na portalu AirBeletrina prebrala sijajen intervju z dragim kolegom Ivom Svetino. Njegova brutalno iskrena trditev, da s pisanjem ne odkriješ ničesar, še najmanj smisel, saj gre pri pisanju za beg pred resničnostjo, mi je dala misliti. Ali si pisatelji res ne upamo živeti? Se pred življenjem zatekamo v besede? Skozi svoje junake podoživljamo, česar si ne drznemo izkusiti na lastni koži? Ali pa nam lastno življenje ne zadostuje in domujemo v več svetovih hkrati? Morda nič od tega? Kaj pa, če z leti zgolj izgubljamo pozornost in ostrino? 

Občutek imam, da okrog sebe spremljam skromen porast pišočih. Najbrž se mi zgolj dozdeva in statistika govori drugače, vendar si z lahkoto naslikam tak množičen beg pred stvarnostjo. Nič kaj prijazna ni. In celo med najbolj trdovratnimi bralci se polagoma širi mnenje, da preveč branja škodi, saj medtem ko vpijaš zgodbe, živiš tuja življenja namesto svojega. Kot bi bila literatura del konzumerističnega kulta, ki je porušil družbeno-kulturne temelje in pod katerim je vzbrstela intelektualna lenoba.

V resnici ne bi bilo narobe, če bi ljudje v sebi odkrivali pisateljsko žilico. In pri tem ne mislim nas, starih mačkov, ki smo s svojim opusom beročo nacijo že izkrčili na pol. V mislih imam razumne in zrele osebe, ki bi jih vleklo v literarne vode. Četudi v času, ko na eni strani samooklicani guruji prirejajo delavnice in seminarje, kako spisati, izdati in zaslužiti s knjigo (bojda se s pravimi prijemi da, celo na tako neznatnem trgu), na drugi domača založniška panoga bije plat zvona, vmes pa se tistih nekaj dragocenih bralcev utaplja v hiperprodukciji. 

Notranja nuja po artikulaciji misli in občutenj med drugim izhaja iz naše osnovne potrebe, da bi imelo oboje za druge pomen in težo, vrh tega umetniško izražanje povezuje skupnost in predstavlja prav posebno izkustveno orodje za številne plati človekovega razvoja. Po besedah švicarskega znanstvenika in terapevta Paola Knilla predstavlja ustvarjalni proces odmik od oblik mišljenja in čustvovanja, ki nas definirajo v vsakdanjem življenju. V polju ustvarjalnega procesa se nam odpira nov pogled na svet in ta nam ponuja izkušnjo, drugačno od tistih, ki smo jih vajeni. In ne nazadnje si je treba priznati, da če kaj, potrebuje ta družba perspektivo, drugačno od že preživelih. 

Nekaj podobnega kot Paolo Knill je ugotavljal že pokojni ameriški pedagog in psiholog Lawrence Kohlberg, in sicer da z urjenjem v etičnem razsojanju otrokov moralni razvoj spodbudimo samo do določene mere. Zgolj z urjenjem o abstraktnih dilemah se pri otroku pojavi razkorak med sposobnostjo uvida moralne dileme na eni in zmožnostjo dejavnega reševanja konkretnega moralnega problema na drugi strani. Torej bi s pomočjo literature lahko premagali omenjeni razkorak že pri moralnem razvoju mladih in poskušali vzpostaviti most med teorijo in prakso. Kohlberg je prepad med razumskim spoznanjem moralnih načel in sposobnostjo uresničevanja teh načel v konkretnih moralnih položajih namreč videl kot enega glavnih problemov moralne vzgoje. 

Glede literarnega mostu med teorijo in prakso − nekaj novih imen je poživilo tudi vrste mladinskih avtorjev. Tovrstna okrepitev lahko načeloma prinese svežino avtopoetik in posledično upoštevanje umetniške sporočilne moči, ki se mladinski književnosti še vedno vse prevečkrat odreka. Ob takšnih priložnostih si rada domišljam, da zagotovo drži, kar se je šušljalo pred leti – dr. Matjaž Kmecl naj bi kmalu po našem vstopu v Evropsko unijo na vprašanje, kaj presežnega lahko Slovenija ponudi Evropi, odvrnil: »Ponudite ji naši otroško in mladinsko književnost.« 

Priložnost za to bo že prihodnje leto, ko bo Slovenija častna gostja na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu, še zlasti pa čez slabi dve leti, ko bo naša država v fokusu največjega knjižnega sejma otroške knjige in ilustracije v Bologni. S prikazom imenitne in raznovrstne slikaniške produkcije zaradi kratkega besedilnega dela, podprtega z likovnim kodom, najbrž ne bo posebnih težav, večji izziv bo ustrezna predstavitev mladinskih problemskih romanov. Na srečo je pregledna antologija že na voljo. Uredila jo je dr. Dragica Haramija in v njej so se po enotnih kriterijih znašla ta čas najbolj zveneča imena domačih ustvarjalcev za otroke in mladino.

Toda v kakšni kondiciji je te dni književnost za otroke in mladino? Zunajliterarna stvarnost je v poplavi hipnih informacij ena sama brbotajoča, utripajoča gmota dražljajev, ki nas golta grižljaj za grižljajem. Na mladih stoji svet namnoženih platform in portalov – ne nazadnje so nekoč knjige prinašale svet na dlani, danes pa je praktično ves svet na dlančniku −, obenem pa različni odzivi, od pottermanije dalje, pričajo, da cenzuri v mladinski literaturi še zdaleč ni odzvonilo. Ravno nasprotno, zdi se, da se celo krepi, in v veri, da je treba mlade bralce zaščititi pred »škodljivimi« oziroma spornimi vsebinami v knjigah, se na drugi strani mirnodušno krepijo razna družbena omrežja za mladostnike, na katerih pretijo nevarni izzivi (gre za preizkušnje, kdo si upa čim dlje ležati na železniških tirih, se daviti z vrvico/vezalko ipd.), ki dejansko terjajo človeška življenja, ne da bi jim nadzor kakorkoli prišel do živega. 

Mar ne bi bilo sila romantično, ko bi pred knjižnima sejmoma v Frankfurtu in Bologni pritegnili denimo Slavoja Žižka, Luko Dončiča, Gorana Dragiča, Ano Roš, da bi v kratkih videoposnetkih promovirali branje in s knjižnimi naslovi mimogrede opozarjali na domače avtorje, tudi mladinske? 

Prav tako bi pri nas lahko domači vplivniki in vplivnice, bookinstagramerji, fejsbukerji in tiktokarji, popularizirali branje in mlade na socialnih omrežjih nagovarjali k izmenjevanju izkušenj o najljubših knjigah. Nekaj kilavih poskusov se je tu in tam sicer odvilo, vendar smo še vedno svetlobna leta daleč od medijske podpore, ki jo potrebujejo kakovostni mladinski romani. V drugih državah imajo denimo celo otroški knjižni blogerji svoje kanale, podkaste in podobno, preko katerih širijo svoj glas o zanimivih knjigah, ki so jih prebrali. Založbe se pulijo za najbolj uspešne med njimi, zalagajo jih z recenzijskimi izvodi, na svojih spletnih straneh objavljajo njihove bloge in vloge o prebranem in prirejajo dogodke s sledilci, saj je opazen njihov vpliv na bralne trende med mlado populacijo. 

Kaj torej danes pomeni mladinska književnost v primerjavi s celotnim literarnim korpusom? Mladi čedalje hitreje prevzemajo vzorce odraslih, z njimi začnejo prikrivati svoje bistvo. V teh časih nima od mladih nihče pravice zahtevati, da hodijo po svetu odkriti in ranljivi, ko pa živijo v družbi, ki – v nasprotju z vzhodnjaško, v kateri z oblačili prikrivajo svojo zunanjo podobo − zakriva svojo notranjost. Danes tudi mladinska književnost reflektira čedalje več družbenih anomalij, izpraznjenost in nemoč soočenja družbe s sabo. 

Toda če se vrnem k cenzuri − z njo je okrnjena komunikacija med avtorjem in bralcem, čemur bi se bilo treba upreti prav zaradi vloge umetnosti kot pomembnega dejavnika v vzgojnem konceptu, če naj že z njo vzgajamo, saj ne nazadnje angažira posameznikovo čustveno in intelektualno plat in mu z osebnim stikom z upodobljeno ali ubesedeno vsebino pomaga ne le pri razvoju etične samopodobe, temveč tudi pri razvoju kritičnega mišljenja.

V mladinski književnosti cenzuro pogosto povezujemo s tabuji (tabu teme so denimo spolnost, samomor, najstniška nosečnost, različne odvisnosti ipd.), ki v sodobni problemski mladinski literaturi resda padajo, vendar ostajajo v družbi še kako prisotni, in od tod tudi večno vprašanje, kako je mogoče v očeh ljudi družbeno stvarnost interpretirati tako, da večino ali neko skupino prepričaš v svoj pogled na neki določen sistem vrednot. 

Otrok in pozneje mladostnik se v fazi odraščanja v resnici neprestano srečuje s tabuji, saj so temeljna eksistencialna vprašanja v družbi pogosto tabu. Osebno me vedno znova čudi, kako ob nekaterih tabujskih mladinskih romanih zaženejo moralno paniko tisti odrasli, ki se ob taiste tabuje v resničnem svetu ne spotikajo, še več, komajda jih opazijo, zmoti pa jih njihova obravnava v literaturi. Kot bi imeli na papirju zapisani tabuji večjo moč in vpliv. Roko na srce, odprava tabujev v mladinski književnosti, ki družbeno stvarnost interpretirajo z vsiljenim pogledom na izbran sistem vrednot, med drugim pomeni tudi razvrednotenje romantičnih predstav o čistosti in igrivosti otroštva. Od tod cenzura, odrasli se romantični predstavi o nedolžnem otroštvu pač nismo pripravljeni tako zlahka odpovedati.

Kar je po svoje spet smešno, saj se pravzaprav usajamo in zgražamo nad nečim, kar sami konstruiramo in sistematično negujemo. Otroci in mladi so odprti, dokler jim ne vcepimo svojih predsodkov in strahov.

In smo že pri odzivih literarnokritiške javnosti in umeščanju mladinske literature v dihotomiji med visoko in trivialno književnostjo. Na tem mestu ne morem mimo ugotovitve dr. Vanese Matajc, ki je pred leti v prispevku »Estetske strukture v mladinski literaturi: zrenjska točka njene kritike« (Otrok in knjiga, 2004: 16-25) zapisala: »Ob pregledih sodobnih slovenskih recenzij mladinske književnosti, včasih še celo ob teoretskih refleksijah mladinske književnosti, lahko dobimo vtis, da komentatorja bolj zanimata snov in ideja mladinskega besedila ter možnost, da konstruktivno prispevata k vzgojni izgradnji mladega bralca za neproblematično eksistiranje v aktualni zgodovinski, tj. v naši sodobni družbi.« Vse to na račun literarnih, estetskih vrednosti.

Seveda pa cenzura, čezmerna uporaba socialnih omrežij ter odvisnost od mobilnih naprav in s tem upadanje branja med mladimi niso edina težava, s katero se sooča mladinska literatura. S hiperprodukcijo slikanic, ilustriranih knjig in najstniških romanov se žal krepijo površna ubeseditev pomembnih tematik, klišejsko slikanje likov, prehitre rešitve in poenostavljen jezik. Stališče, da naj bi v mladinskih delih že preseganje enotematskega mlade bralce odvračalo od branja, pomeni podcenjevanje njihovih zmožnosti bralnega razumevanja. Kjer pa je že prisotno, pa je običajno ravno zato, ker si mladostniki ne morejo nabirati bralnih izkušenj ob besedilih, ki na formalno-stilni ravni kršijo ustaljena pravila. Ob ustreznih besedilih lahko mladi bralec tudi jezikovno plat nekega dela doživi kot presežek. Seveda je slednje pogojeno z njegovo zmožnostjo razumevanja nivojev jezikovnega sporočanja na splošno in istočasno s specifiko jezikovnih izraznih sredstev v nekem konkretnem besedilu. In se hitro zavrtimo v začaranem krogu.

Večkrat si v misli prikličem intervju s francoskim filozofom Lucom Ferryjem, ki je pred desetletjem razlagal o nepismenosti in vzrokih zanjo. Po njegovih besedah je imelo že takrat kar dobrih dvajset odstotkov mladih v Evropski uniji precejšnje težave s pisnim in verbalnim izražanjem, in to prav v razvitejših državah – danes je seveda še huje. Sodobnejša ko je družba, večje so težave šoloobveznih otrok z branjem, pisanjem in izražanjem. Ferry je krivdo pripisoval opuščanju tradicionalnega poučevanja jezika, ne pa televiziji in internetu, še več, po njegovem sodobne izobraževalne metode, ki spodbujajo kreativnost in inovativnost, jeziku delajo medvedjo uslugo.

Tako lahko morda tudi mladinski avtorji s premišljenimi jezikovnimi prvinami v svojih besedilih mlade bralce spodbudimo k aktivnejšemu odnosu do prebranega, saj sama etična komponenta in kakovosten jezikovni register brez poudarjene bralčeve vloge prav tako ne moreta doživeti večjega odmeva.

Nadalje si lahko v teh razmerah vsaj sem in tja privoščimo vprašanje, v kakšni kondiciji smo avtorji. Zmerno do pretežno nadarjena, zvečine obubožana in krotka bitja brez jasno začrtane smeri, kar se preživetvenih strategij tiče, moralni glasniki in nosilci nacionalne identitete, kadar je treba, in preostali čas navadna kulturniška sodrga, kljub domnevni prisesanosti na državne jasli negotovega ekonomskega položaja, z zdesetkanimi nakladami knjig in menda nekoristnimi, zasmehovanimi talenti. Takšen nabor v kaki drugi panogi težko najdemo, kaj pa vem, rudarji bi se med zahtevami za višje plačilo protestno zaprli v rudnik, kamionarji bi blokirali ceste in podobno. In zdaj si naslikajte pisateljski protest. Si nas zamišljate, kako mečemo kulije ob tla (monitorji so predragi) in kako knjige zlagamo v barikade? Kako se zabarikadiramo na Društvu pisateljev in se gremo gladovno stavko? Zna biti, da bi nam množice na naši pisateljski hiši iz samega veselja ročno zazidale še vrata in okna. 

Na srečo se kljub upadu pisateljskih zaslužkov in prekarnemu statusu menda za zdaj ni bati, da bi čedalje slabše razmere odvrnile nove pisatelje. In vendar s pasivnostjo pomagamo tudi sami vzdrževati razmere tam nekje okrog praga revščine ali pod njim. Neredko se pripeti, da nas je večina pripravljenih združiti sile za pravično stvar, ko pa je treba zavihati rokave, pa nam poideta zagon in nepopustljivost. Tako se že dolga leta za blagor večine zavzema peščica imen, preostali pa resignirano čakajo razplet.

Ne nazadnje živimo v družbi, ki ji še ni docela jasno, kaj avtorska pravica sploh je, kaj šele da bi bila uzakonjena in plačljiva. Za avtorsko delo, iz katerega sledi avtorska pravica, je večinoma potrebna pamet. In pamet je treba plačati, saj brez nje ni nič. Znanje in ideje bi morali biti, kot pri nas slišim negodovanje nekaterih, brezplačni in v lasti vseh, saj gre za »pretočnost kozmičnih energij«, in ne za pravico na avtorskem delu, ki je menda tako ali tako neoliberalistična izmišljotina.

Načeloma leži v intelektualni lastnini velika ekonomska moč, in četudi tega nismo v zadostni meri ozavestili niti v avtorskih vrstah, se vsake toliko iz naše sredine oglasi ta ali oni moder človek z izračunom, kolikšen delež prejemkov, ki jih pospravi v žep uprava ali nadzorni svet katere od poslovnih družb, bi zadostoval za poravnavo avtorskih nadomestil tisoč obubožanih pisateljskih duš.

Z vstopom v Evropsko unijo smo ustvarjalci dobili knjižnično nadomestilo, obliko podpore avtorjem za izposojo knjižničnega gradiva v splošnih knjižnicah. Več let po uvedbi tega mehanizma kulturne politike na področju knjige so se razplamtele razprave o vrednosti izposoje slikanice v primerjavi z obsežnim romanom. Največkrat so se vrtele okrog količine, češ, slikanico prebereš v nekaj minutah, roman glodaš dneve in dneve, v tem času si lahko izposodiš cel slikaniški opus katerega od stanovskih kolegov oziroma kolegic. Nekako pred šestimi leti je bil potem dosežen konsenz, da se vrednost ene slikaniške izposoje prepolovi, ampak da bo pravici zadoščeno, pa je treba v sistem Cobiss zajeti še vse druge knjižnice, univerzitetne, visokošolske, specialne, šolske, ne le splošnih (no, z letošnjim letom je »polovičarstvo« ukinjeno, število enot za posamezno vrsto knjižničnega gradiva je znova seštevek vseh izposojenih enot tega gradiva).

Pred štirimi leti se je v sistemu Cobiss zaključil projekt vključevanja 634 šolskih knjižnic, v katerih si učenci izposodijo vsaj še enkrat toliko knjig slovenskih mladinskih avtorjev kot v splošnih knjižnicah. Tu pa se del o zadoščenju pravici konča.

Kajti že predlani je na pristojne instance romal dopis Društva slovenskih pisateljev s predlogom dopolnitve Zakona o knjižničarstvu (UL RS, št. 87/01 in nasl. – ZKnj), dober mesec zatem je predlog podprla še Javna agencija za knjigo RS, da bi, kot je razvidno iz dopisa, za odpravo neustavnega stanja dopolnili 1. odstavek 56. člena Zakona o knjižničarstvu, ki bi se dopolnjen glasil takole: »Knjižnično nadomestilo je oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih in šolskih knjižnicah.« Ob tem bi bilo treba izbrisati še prvo točko drugega odstavka 36. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (UL RS, št. 16/07 in nasl. – ZASP), ta pravi, da določbe o pravici javnega izposojanja, ki je pravica do ustreznega nadomestila v skladu z Zakonom o knjižničarstvu, ne veljajo za rabo primerkov knjižničnega gradiva v nacionalni, šolskih in visokošolskih ter specialnih knjižnicah.

Vmes nas je lani, in to je na tem mestu treba poudariti, izredno razveselilo in ohrabrilo dejstvo, da so se pod novim vodstvom na Javni agenciji za knjigo znatno povečala sredstva za honorarje, štipendije in založniško dejavnost nasploh, kar prinaša novo upanje, zlasti v duhu bližajočih se omenjenih knjižnih sejmov v Frankfurtu in Bologni.

No, letos marca je z Društva pisateljev na Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za izobraževanje in Ministrstvo za gospodarstvo znova romal dopis s pobudo o vključevanju šolskih knjižnic v knjižnično nadomestilo. Žal brez odgovora. Neupoštevanje izposoje v šolskih knjižnicah ostaja tako še en primer omalovaževanja mladinske literature pri nas, četudi množično vijemo roke, češ da mladi bralci, kljub temu da so temelj bralne kulture pri nas, ne berejo dovolj, po drugi strani pa ni in ni na voljo sredstev, da bi šole kupovale sodobno mladinsko literaturo. Številne mednarodne raziskave kažejo, da je branje tiskanih knjig izjemnega pomena za oblikovanje mlade pameti. Bralna značka, ki je lani praznovala 60 let in letos prejela mednarodno nagrado za razvoj bralne kulture, je v zadnjih letih s pomočjo pokroviteljev in donatorjev mladim poklonila več kot 600.000 knjig, toda vse to ne more nadomestiti države, ki bi se s tem morala resneje ukvarjati. 

Tako kljub detabuizaciji družbenih tem v mladinski književnosti slednja še kar ostaja potisnjena v ozadje. Nekoliko getoizirana. V najslabšem primeru senca elitne književnosti, v najboljšem žanr. Oba prihajajoča knjižna sejma, zlasti tisti v Bologni, bosta priložnost za promocijo literarnih in ilustratorskih presežkov, s katerimi se nedvomno ponašamo. Toda niti največje razstave in bazarji ne bodo zalegli, dokler ne bomo doma mladinske književnosti postavili v ospredje, ob bok etablirani književnosti, kamor sodi.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS