Tebi, Hemingway

kolumna

Lara Gobec

V domove pisateljev me nikoli niso vabile knjige ali (ne)urejenost njihovih spalnic, od vsega presedenega pomečkani usnjeni fotelji. Prej vse tisto zunaj, okrog teh hiš, ki so plodile besedo in so mejile na svet, se tenko zlivale vanj. Osebne knjižnice že same po sebi obljubljajo urejenost, tudi moja miniaturna ostaja skozi vse viharje nepospravljanj precej brezhibna. Lepo se je potopiti v njihovo pomirjenost, izbrati svojo prijateljico, četudi je ne bom brala, ampak samo potežkala v dlaneh. Kar premika pisatelja in njegove sokove, je gibajoče življenje, ki se razteza v pokrajini naokoli domovanj ustvarjalcev besede.

Hemingwajeva rezidenca čepi na hribu, kakšno uro izven Havane; do tja nas pelje taksist, ki sanja o boljšem življenju, pripoveduje, kako z vožnjami zasluži več kot zdravnik. Kot bi vedel, kaj si zaradi vročine želimo, ustavi ob brbotajoči tržnici. Uspe nam ujeti mango, ananas in nekaj svežih banan, pravzaprav vse, kar v teh krajih potrebuješ za preživetje. Skozi napol priprto okno taksija prodira pohitrena španščina, skušam razumeti posamezne besede, a mi ne uspeva najbolje. Včasih razumevanje ni potrebno, včasih zadošča ritem, melodika besed in kako se odbijajo druga od druge, da te kraji posvojijo. Potem odtrkljamo po hribu navzgor, do hiše enega mojih ljubših piscev.

V njegovo domovanje ne smeš vstopiti, želijo, da ostane popolnoma nedotaknjeno. Kot bi v njem živele Hemigwayeve skoraj dokončane ideje, ki bi jih obiskovalci lahko pokradli in potem pisali čudovite romane. Zato si lahko le spoštljivo ogledujemo nagačene živali, pohištvo iz temnega lesa, vse prej kot dom je notranjost njegove rezidence muzej, spomenik. Stene so skoraj preveč bele, ob velikem fotelju bi pričakovala napol pokajeno cigaro, a je ni videti. Skušam se nagniti čez vrvi, ki mi preprečujejo vstop, ker sem prepričana, da bom našla sled, skrivnost, kako je lahko spisal enega mojih najljubših literarnih besedil.

Roman Komu zvoni mi ni blizu zaradi podrobnih opisov taktik razstreljevanja mostov. Prej zaradi tihih vezi, ki se spletejo ob zgodovinskih prelomih, ko človeštvo niha med obstankom in propadom, in hkratnih opozorilih, kako se takrat skrhajo naše vrednote. Kako majhno lahko postane človekovo dostojanstvo in kako začnemo sovražiti, celo hlepeti po krvi. Hemingway me je razstavil v pisavi, ki ponuja močne podobe vojnih zločinov, ko znotraj majhnega mesta s koli pobijejo duhovnike, ker se njihova misel ne ujema s prevladujočo.

Pripovedni tok, ki ga ubere, je neposreden in krut. Kar ga še posebej odlikuje, je manko kakršnekoli sterilnosti. Strah se meša z jezo in človeško podivjanostjo, naenkrat roka deluje hitreje kot razum in samo udarja, ker se je navadila in se ji ne zdi več grozno. Navajenost, zrasla iz konformizma, prilagodljivosti posameznikov, ki ideologijo pograbijo kot lažjo alternativo dialogu in razumevanju nasprotujočih si stališč. Takšna miselnost, prignana v ekstrem, jasno nakazuje, koliko človeškosti, dobrote izgubimo, ko se obesimo na ideje, za katere mislimo, da nas celovito oblikujejo. Zares učinkovito počnejo le eno, utrjujejo našo invidualnost, majhen ego, ki postaja večji, in nas odmikajo od skupnega dobrega.

Resnico najdem na skrajni točki hriba, preveša se proti cesti, ki vodi nazaj v Havano. Prežarjen asfalt se skuša izmikati posameznim hišam: nad njimi se poseda bujno zelenje. Kot packe so, ti domovi pod mano, vsak svoje barve, težko razločim, kakšna življenja živijo kubanske hiše. Vem le, da so pisana, nikoli tiha, ker navzgor nosi zamolkle besede, ki bi jih lahko zamenjali za veter. Si mislim, takole je stal, se kot jaz hladil med rastlinjem in tedanjil, kot zapiše Muanis Sinanović v Krhkih karavanah. Vsaka hiša svoje vesolje, naseljene so z družinami, ki skušajo stopati po lastni poti in sobivati druga z drugo, kot že toliko ljudi pred njimi. Sosedsko povezane v naključno satovje nakazujejo bivanje, ki nikakor ni samotno, ampak se bogati skozi skupnost. Vsaka neznatna zgodba, ki je obstala nekje med veliko cesto in gričem, je tukaj, da se zapiše v mimoidočega.

Ko zagrizem v mango, mi kaplja v naročje, da kapelj skoraj ne opazim. Bližam se vsemu, Hemingwayu in pisanim hišam, zato ni časa, da bi jih obrisala. Ne vem, kje se konča cesta, kolikokrat bomo s taksijem preskočili bankino in ali se bo taksist držal obljubljene cene. Tokrat je vseeno, koliko je s tem izletom k Hemingwayu pridobila moja pisava, zdi se, da so tokrat vročina, vsa majhna življenja, ki sem jih poskusila, izrekla čisto vse.

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Nikoli ne bom general

    Jasmin B. Frelih

    (Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ … →

  • Promet s knjigo

    V naši družini nismo imeli Stotih romanov. Večina ali vsaj znatno število knjig, ki smo jih imeli na policah, sploh ni sodila v kategorijo književnosti. … →

Izdelava: Pika vejica