Še pomnite, tovariši, Ingardna?

Mislim, da sem tik na tem, da se ustrelim v koleno. O tem, kako se resničnost v književnost prebrača, so namreč pisali že mnogi, za nameček pametnejši, in ne delam si utvar, da lahko na tem mestu prispevam kaj novega. A to pravzaprav ni moj namen, prišel sem vam povedat, da me to sploh ne zanima. S tem naj se ukvarjajo rapsodi, ki jih obsedajo takšne in drugačne muze oziroma lastne ambicije, mene zanima tekst, tokrat natančneje sodobni slovenski tekst, še natančneje sodobni slovenski prozni tekst, roman. Kajti vsaj glede na trenutne standarde, dam roko v ogenj, je ni lažje zadeve kot napisati povprečen roman – o presežkih lahko debatiramo, a če ste le količkaj pismeni, ste že na dobri poti, začrtajte še jasno smer gibanja od točke A do B, vse skupaj začinite z iskreno, po možnosti perečo temo, in voilà! Eh, no, pa sem si rekel, da ne bom zoprn …

Da bi bil ta zapis lahko relevanten, se moram – paradoksalno – zateči k posploševanju. Ne gre namreč za to, da bi imel kaj proti sodobnemu romanu, še manj bi si upal kategorično trditi, da mu gre slabo, kar zmoti, so predvsem vse pogostejše tendence, ki javni diskurz o književnosti spreminjajo v vse prej kot to. Ja, prav, književnost je družbeno dejstvo, seveda ne nastaja v vakuumu, pogojuje jo nešteto zunanjih dejavnikov, a vendar – po čem se torej razlikuje od vseh drugih zapisanih besedil, izrečenih besed? Mar se nismo že zdavnaj strinjali, da vsebuje neko differentio specifico, ki ji omogoča, da obstaja kot – zdaj bolj, drugič manj – relevanten pojav?

Upal bi si trditi, da ne gre za nič drugega kot medij, ki po svoji naravi sporoča drugače, ne nujno več, a drugače, in zato tudi učinkuje drugače, in to je ključno. Pri tem pogosto pride do razhajanj, kaj je tisto, tista differentia, ki književnosti takšno učinkovanje omogoča, in tudi sam nimam pametnega odgovora, a rekel bi, čeprav po duši formalist, da ne moremo mimo prepleta, součinkovanja; edina kardinalna zmota, ki jo lahko zagrešimo, je vztrajanje pri zgolj eni od lastnosti. Skratka, kar sem hotel povedati že na začetku: vsebina sama po sebi za nastanek književnosti še nikoli ni bila dovolj.

In ne gre le za to, da so se avtorice in avtorji v danem trenutku odločili, da jih formalne, slogovne in kar je še drugih značilnosti ne bodo zanimale, prej se zdi, da gre za trend, za katerega s(m)o odgovorni vsi, ki delujemo na literarnem polju. Kot je v nedavni kritiki v Delu zapisal Kristjan Rakar: »Včasih obžalujem trenutek, ko je kritika vse topove soglasno obrnila proti pretencioznosti kot tistemu smrtnemu grehu pisateljevanja, ki si (prosto po Franu) prizadeva izraziti več od svojih dejanskih zmožnosti. Ali ni prav ta obsodba vsakršnega eksperimentalnega tveganja ustvarjalne sile zamejila na podložno zrcaljenje dolgočasnega sveta, ki nam je pač v nekem trenutku na voljo, pa čeprav ne po volji?«

Nočem in ne morem pristati na tovrstno redukcijo vseh orodij, lastnosti, ki književnost pravzaprav delajo za književnost. Ne nazadnje je, če se že moramo spustiti na raven vsebine, ad auctoritatem, že Aristotel razlikoval med zgodovino in poezijo, pri čemer je prav književnosti pripisoval pomembnejšo vlogo. Kajti če zgodovina le popisuje, kar se je zgodilo, književnost govori o tem, kar bi lahko bilo, o potencialnem. Tista literatura, ki le poustvarja, zrcali, popisuje dejstva dolgočasnega sveta, sama sebe posledično obsoja na klinično impotenco. Ob potencialnosti, odgovore, po katere se zatekamo v književnost, ker jih pravzaprav lahko najdemo samo tam, pa se spotaknemo le izjemoma. A to še ni vse, s svetopreprostim popisovanjem dolgočasnega sveta predvsem sodobna proza zreducira tudi to dolgočasno resničnost. Vsi ti skorajda že socrealistični romani namreč sploh ne zrcalijo resničnosti kot takšne, temveč jo poenostavljajo, gradijo trdne, celostne zgodbe, kjer jih ni, a po katerih raztreščeni in zblojeni sodobni človek očitno tako zelo hlepi, književnost pa mu očitno rada ustreže. A tudi s tem ne bi bilo nič narobe, naj cveti sto cvetov, vse dokler se zavedamo, kaj počnemo, in tega ne poskušamo zamaskirati v nekaj tretjega. Iskanje smisla je nekaj inherentno človeškega, in če pred kompleksnostjo resničnosti bežimo v varno zavetje umetno skonstruirane trdnosti romana, tudi prav, »vedno se je treba omamljati. […] Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.«

Težava nastopi, ko se tako skonstruirane pripovedi pod pretvezo umetniške reprezentacije legitimirajo le z vsebino. Ker določena dela odpirajo za družbo pomembne teme, osvetljujejo dolgo zamolčane tabuje, vsako drugo pa je že družbeno angažirano, naj bi vsi kar mirno spregledali, da nas hočejo prepričati, da so literatura. Saj bi rekel, da mi je žal, a mi res ni – slab roman je slab, pa naj bo tema, ki se je loteva, še tako zelo pomembna.

Vse to pišem pravzaprav z določeno mero nasprotovanja samemu sebi, mlajšemu sebi, to je res. Ko sem namreč na faksu požiral vse, kar mi je prišlo pod roke in je vsaj malo smrdelo po razpadu Jugoslavije, sem hkrati vihal nos nad zapisi, kot je na primer tale Virkov v delu Pod Prešernovo glavo (Znanstvena založba FF, 2021), kjer ugotavlja, da se je družbena vloga literature spremenila, da so jo drugi diskurzi povozili oziroma da »so bolj ali manj vse družbene in gospodarske (lokalne in globalne) anomalije pred njo že dovolj jasno zaznali in artikulirali mediji, nevladne organizacije, vplivni publicisti, civilna družba, celo sama politika itn. Literatura pri obravnavi teh tem (stranpoti liberalnega kapitalizma, slabosti parlamentarne demokracije, problematika izbrisanih, odnos do drugih narodnosti, ksenofobija, homofobija itn.) ni ne pionirska niti ne ponuja vsebinsko novih pogledov nanje, temveč je njeno sporočilo največkrat celo v skladu z deklarirano politiko (če ne vladno, pa opozicijsko).« Kako vendar, ko pa sem sočasno hvaležno vpijal le dela, ki so govorila prav o tem? Zdaj ugotavljam, da ni imelo to prav nič opraviti z literaturo, temveč sem predvsem nekritično tešil potrebo po informacijah. Zakaj se tega nisem zavedal? Prav zaradi distance; ker sem bral predvsem v bivši srbohrvaščini, živel pa v okolju, kjer me drugi mediji z narativi o razpadu Jugoslavije niso bombardirali na vsakem koraku. Če že, gre Virku očitati le pretirano posploševanje, ne gre namreč za vso književnost, tovrstno patologijo lahko zaznamo predvsem pri romanu, kratka proza in še toliko bolj poezija, čeprav v splošni javnosti nista deležni niti približno primerljive pozornosti, resničnost reflektirata na način, ki veliko bolj ustreza izkušnji sveta, v katerem živimo.

Zadeve pa se začnejo še bolj komplicirati, ko ugotovimo, da je pojem iskrenosti nenadoma postal literarna kvaliteta. Kako prosim? Če se dela legitimirajo z vsebino, to vsebino dodatno legitimirajo s tem, ko nas prepričujejo, da so iskrena, da temeljijo na resničnih dogodkih, dejstvih oziroma da so v skrajnih primerih avtofikcijska. In pri tem ne gre za nikakršne (nad)zvrstne ali pa žanrske križance (vsa čast izjemam), da bi lahko debatirali vsaj o tem, temveč prej za marketinško oznako, ki jaha popularen val raznih avto-produktov in računa na voajerska koprnenja končnega bralstva. O čem mi tu govorimo? Tekst je še vedno tekst in absolutno se upiram temu, da bi ga bral kako drugače. Oziroma kot se v Najskrivnejšem spominu človeštva (2021; slo. prev. Janina Kos, MK, 2023) sprašuje Sarr: »Mar govorimo o literaturi in njeni estetski vrednosti ali, nasprotno, o ljudeh, o odtenku njihove kože, o njihovem glasu, njihovi starosti, njihovih laseh, njihovem psu, kožuščku njihove muce, notranji opremi njihove hiše, barvi njihovega suknjiča? Ali govorimo o pisanju ali o identiteti, o slogu ali o medijskih platformah, na katerih je ta pogrešljiv, o literarnem ustvarjanju ali o kultu osebnosti?« Ne vem za vas, sem mislil, da smo avtorje_ice obglavili že pred dobrimi petdesetimi leti, a očitno sem se motil, saj imam občutek, da je vsak dan velikonočni ponedeljek, avtorji_ice pa vstajajo kot po dežju. Hočem reči, briga me, nehajte me obmetavati z navidezno faktografijo, rad bi bral literaturo, še svojega življenja ne znam pohendlat, kaj šele da bi se spuščal v resnična tuja.

Mogoče pretiravam, a edini prispevek avtofikcije je ta, da je v splošno zavest pripustila in še vedno pripušča marginalizirane pripovedi. Prav, a to je že debata na drugi ravni, in to je pravzaprav vse, kar hočem povedati. Seveda je nujno govoriti o družbeni razsežnosti dela, kdo ga je napisal, prav tako ni zanemarljiv podatek. Tudi sam določenih avtorjev ne berem, ker sem se tako odločil, ker se mi zdijo sporni, a to hkrati ne pomeni, da se lahko izrekam o njihovem literarnem delu, spet druga dela sem prebral, ker me je zanimala dotična perspektiva, tema, avtorski glas, a to še ne pomeni, da se mi zdijo a priori kvalitetna. Tako kot najboljša dela je tudi najboljša debata tista, ki je večplastna in upošteva različne razsežnosti literarnega dela kot fenomena, pri čemer, pa naj se sliši še tako samoumevno, se mi zdi, da je tista osnovna razsežnost, na kateri lahko nato gradimo, vendarle tista literarna. Sicer vse skupaj sploh nima več smisla.

Zadnjič sem bil na festivalu bralne kulture Prepišno uredništvo, ki je bil letos posvečen poeziji, in še zdaj se sprašujem, ali sodobnemu romanu mogoče ne delam krivice. Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.