LUD Literatura

Raztrgaj me nežno

Februarska kolumna

Sašo Puljarević

Že zjutraj, ko sem se usedel za računalnik in preletel tistih nekaj odlomkov, grobo skico besedila, ki naj bi postalo prva kolumna, sem ugotovil, da je vse tisto, kar se mi je še do nedavnega zdelo kot dobra ideja, pikri poudarki, lepi dolgi stavki in hudomušne domislice, očitno čez noč spremenilo v podivjano brozgo besed, ki bi jo lahko povzel v treh vrsticah, vse druge črke pa so na zaslonu ždele le zato, da bi prekrile neznosno praznino. A bilo je jutro, pred mano pa ves dan, in odločen sem bil, da bom misel, o kateri kljub vsemu še vedno mislim, da je tehtna, na koncu sestavil v besedilo, ki ga bom z malo slabe vesti in sramu še vedno lahko oddal. Obračal sem, brisal, rezal, sestavljal, dodajal, a ko sem se po kosilu vrnil pred zaslon, je bil tekst še vedno slab, drugačen, a zato nič boljši. Kam so šle vse te ure? Začenjal sem se potiti.

Lazar Pavlović je v svojih Zgodbah o Adamu zapisal, da je eden slabših občutkov, ko se zavedaš, da pišeš slab roman, pa pri njem še kar vztrajaš. Nisem pisal romana, sem pa – besedilo je pač treba oddati – vztrajal in, res je, počutil sem se precej slabo. Kot bi spet pisal katero od svojih prvih kritik; bil sem prepričan, da si na vso moč ožemam možgane, a sem se le zapletal v bombastično izrazje, ki je povedalo precej malo. Jebat ga, mogoče pa tega s kolumnami ipak nisem dobro premislil? Koliko avtoreferencialnosti in spodkopavanja lastnega položaja prenese bralstvo? Dan je šel h koncu, tistih 5000 znakov je za silo stalo skupaj. Občutek poraženosti je bil popoln. Skadil sem še dve cigareti, prijel telefon in vdihnil.

»Veš, potreboval bi pomoč, čez dve uri moram od doma, do takrat pa oddati tekst, in zdi se mi, da sem se kolosalno zaplezal.«

»Uf, trenutno sem v Merkurju, ampak ja, pošlji, pogledam.«

Medtem ko sem čakal, hodil in gor in dol po sobi, sem preigraval možnosti. Mogoče pa pretiravam, rekla bo »super je«, oddal bom in ta dan se bo končno končal. Odrešen bom. Ampak … Kaj pa, če ne? Kaj pa, če bo rekla, da je tekst pošasten? Kako pravzaprav veš, da je nekaj dobro? A ni to vse skupaj tako zelo arbitrarno? Potem ko vse vejice stojijo, kjer je treba, ko je vsebina vsaj za silo pokrpana, preidemo na sivo polje sloga in okusa. A ni tako? Ne vem – dvom se je vztrajno širil in utiral pot misli, da je slabo besedilo pač slabo na vseh kontinentih.

Prestopal sem se, telefon premetaval po rokah in razmišljal, kako si včasih, ko mi kdo reče, da je bila tista kritika zadnjič pa res fajn, ne morem pomagati, da ne bi po tiho zavzdihnil; ah, ko bi ti vedel, kakšen je bil tisti tekst, ko sem ga oddal. In v veliki večini primerov sem imel res srečo, kajti vsaka pripomba Ane Geršak (c’mon!, povej mi več, kaj s tem misliš?, pretiravaš …) in vsako dramaturško premetavanje, krajšanje stavkov Pie Prezelj (besedilo mora baje biti kot škorpijon, na začetku zgrabiti in na koncu pičiti), dveh urednic, s katerima sem delal, je moje pisanje v bistvenem oblikovalo. Ne vem, ali na slabše ali na bolje, a že zaradi tega, ker sta se ukvarjali z mano, sem jima hvaležen.

Pa ne gre za to, da bi hotel zmanjševati odgovornost avtorjev in avtoric; jasno, da je določen tekst rezultat določenega uma, a vendar, če vsaj neleposlovno pisanje res nehamo romantizirati, pa naj gre za še tako protejske žanre, obstajajo določene povsem obrtniške smernice, če že ne pravila, ki bi jih bilo precej butasto odkrivati na novo. Mar besedila, takšna in drugačna, ne nastajajo zato, da bi bila konzumirana kolektivno? Zakaj bi torej nastajala kako drugače? Dejstvo, pa čeprav obrabljeno, je, da več glav več ve, in če so te še izkušene, kot naj bi uredniške bile, smo na dobri poti. Saj zato jih pa imamo, ane? Saj jim imamo, ane?

Na tej točki sem bil že smrtno prepričan, da komentar nikakor ne bo vzpodbuden. Naj bo dvom včasih še tako razdiralen, velikokrat pač ni, občutek le redko laže. Bodi vesel, da se lahko posvetuješ, sem se bodril in pripravljal na šamar. Saj veš, tako kot je zadnjič, sicer res v povsem drugačnem kontekstu, rekel Janko Lozar Mrevlje – od substance je pomembnejša le avtodistanca. Sploh pa si ne predstavljam, v kolikšni meri mora biti človek samozaverovan, da tekst, takoj ko postavi piko, odpošlje naprej. Mogoče to pride z leti in izkušnjami, mogoče pa se nekateri že rodijo s takšno samozavestjo in prepričanjem, da je vse, kar izustijo, zapišejo, ustvarijo, suho zlato; ne vem, a sam še vedno potrebujem drug par oči. Takšnih, ki mi bodo v isti meri pripravljene zabrusiti a se hecaš?, kot tudi okej, to je super. Te bodo ne nazadnje besedilo edine zagotovo prebrale. O drugih lahko le spekuliram.

In prav zato je v drugih primerih odsotnost urednice oziroma urednika toliko bolj boleča. Pri prvem knjižnem prevodu sem se recimo zapletel z lektorjem, ki se je odločil, da se bo prav sadistično znašal nad mano, jaz pa sem mu mladostniško zaletavo vračal v enaki meri. Šele pozneje sem ugotovil, da je najin spor izhajal iz dejstva, da so mi ga predstavili kot lektorja, sam pa se je očitno imel za urednika. Precej zoprna reč, in prosim, ne silite me, da na tem mestu pojasnim, zakaj sta ti dve vlogi nekompatibilni. Jezikovne, slogovne in kar je še drugih lektorskih odločitev, preprosto ne sežejo na raven odločitev, ki naj bi jih pomagal sprejeti tisti nekdo, ki besedilo ureja. Če sem čisto iskren, na to, četudi bi bile opazke povsem konstruktivne, ne bi gledal z naklonjenostjo. In to je težava, kajti če pri leposlovju urednice in uredniki praviloma obstajajo vsaj nominalno, jih pri drugih podvigih, recimo jim paraleposlovni, srečate vse redkeje. Seveda, boste rekli, lahko se zatečeš k upravičeno tako zelo opevanemu testnemu bralstvu. No, ne vem, kako je z vami, a pri meni število resnih prijateljstev s približevanjem tridesetim eksponentno upada, pa tudi med temi preostalimi je le malo takih, ki bi jih nesramno in prepogosto lahko moril, češ, daj, prosim, povej, kako se ti zdi. In potem se preprosto poleniš, prehitro si zadovoljen, prav takrat nimaš časa in energije, da bi vrtal še naprej, in preprosto stisneš »pošlji« oziroma še pogosteje sploh ne vidiš, kje si zajebal oziroma kako preprosto bi lahko zadeve izboljšal. Škoda.

Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro. Ja, zavedanje, da je nekaj slabo, čeprav si vložil toliko dela in časa, je bedno, a še bednejši je korak, ki sledi. You have to kill your darlings. Drugega za drugim ali pa vse hkrati, vseeno je, veš le, da moraš.

Telefon je zazvonil in končno sem slišal, kar sem v resnici že vedel, a sem vseeno hvaležno poslušal, saj sem to moral slišati od nekoga drugega. Uvodni odstavek sem nehala brati na polovici. Vpleti ga v besedilo, sicer kar tako malo visi. Kaj je s tisto »potjo samospoznanja« in »lobanjskimi kostmi«? Prepogosto padaš v nepotrebno literarizacijo. Tema je sicer v redu, ampak poveš premalo. Lahko poskusiš preurediti, ampak jaz bi na tvojem mestu … Datoteko sem boleče prestavil v mapo neuspeli poskusi in uredniku Martinu Justinu poslal sporočilo. Oprosti, zajebal sem. Lahko dobim še dva dni? Moral bom začeti znova, od začetka. To je pač tako kot s palačinkami, prvo vržeš stran, ali če hočete okrutneje: prvi se mačići bacaju u vodu.

O avtorju. Sašo Puljarević (1995), baje literarni kritik, prevajalec in publicist, je doštudiral. Na ljubljanski Filozofski, seveda. V sklopu projekta časopisa Delo je prejel nagrado mlado pero za mladega kritika. Nekaj njegovih kritik najdete v Delu, predvsem pa v Literaturi in na Arsu. Prevaja iz bivše srbohrvaščine in makedonščine, se na Arsu … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prevarantka

    Ana Schnabl

    Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

  • Na logiko majhno = obskurno nočem pristati

    Martin Justin

    Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas.

  • O hišah, puščavi in hortenziji

    Ajda Bračič

    Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.