Odločitve v času krize

Primož Sturman

Ko sem v začetku preteklega tedna pred sežanskim Hoferjem v avtomobilu z italijansko registrsko tablico zagledal starejši upokojenski par in žensko srednjih let – najbrž njuno hčerko, ki je sedela za volanom –, se mi je zazdelo, da se je trojica pripeljala z nekega drugega planeta. Čez obraze so imeli poveznjene maske, na poti iz Trsta do Sežane pa so prekršili cel kup ukrepov, ki jih je zapovedala rimska vlada: ne zapuščajte ozemlja svoje matične občine, ne odpravljajte se v skupini po nakupe, ne vozite se več kot dva v avtomobilu … Če so jih na poti nazaj prestregle italijanske sile javne varnosti, se je trojica tisti dan najbrž znašla med deset tisoč ovadenimi, kolikor jih vsakodnevno sodstvu zaradi kršitev odloka predsednika vlade prijavijo italijanski varuhi reda. No, če bi se v Sežano pripeljali le dan kasneje, bi od tega imeli še ugodnost več, in sicer močno znižano ceno pogonskega goriva.

Zagovorniki odprtih meja smo se morali pred dvema tednoma sprijazniti z dejstvom, da nekaj časa ne bo tako. Sprijaznili smo se že, zadovoljni pa nismo. Znanka iz zamejstva je pred nekaj dnevi na Facebooku napisala, da se ji je sanjalo, da je šla po nakupe v Sežano. Meni se je zgodilo nekaj podobnega, in sicer, da sem lahko šel s soprogo in malo hčerkico na obisk k svojim staršem na Opčine. Dejansko nas omejitve vse bolj delajo podobne dekletom iz Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice ki se počutijo svobodne le v snu in sanjah, saj jih obkroža kruti in neusmiljeni svet.

Stvari, ki so bile še do pred kratkim samoumevne, lahko postanejo zelo komplicirane. Da se je v nekaj dneh vse obrnilo na glavo, priča že samo dejstvo, da se (spet) bojimo bioloških virusov, medtem ko so nas v preteklih letih veliko bolj strašili računalniški.

Potrebuješ knjigo, pa je ne moreš dobiti v knjižnici, ker je zaprta. Pogledaš na Biblos, da bi si jo izposodil tam, pa je ni. Zato moraš moledovati po družbenih omrežjih in pisati pozive prijateljem in znancem, naj ti poslikajo strani in jih pošljejo.

Vsiljeno ustavitev javnega življenja želiš izkoristiti za pleskanje lesenih stopnic, ki že dobro leto ždijo na podstrešju, a nikoli nisi imel časa, da bi prišel do njih. Očetu si rekel, da si lahko mirne duše izposodi kavalete (stojala), saj jih boš prišel iskat, ko jih boš potreboval (med Brjami pri Koprivi in Opčinami je sicer petnajst minut vožnje z avtomobilom, vendar je treba prečkati državno mejo, ki je zdaj zaprta). Kako jih greš iskat? Kaj bi v takem primeru napisal na samoizjavo (italijansko notranje ministrstvo je te dni mimogrede objavilo že njeno četrto različico), ki bi jo od tebe zahtevali karabinjerji, če bi te ustavili na cesti?

Zadnjič si se ostrigel pred zimo, ker si bil prepričan, da ti bodo pozimi bolj pasali daljši lasje. Ko pride pomlad, pa ukrepi proti širjenju epidemije koronavirusa zaprejo vsa frizerstva, ker da so to potencialni prostori, v katerih se okužba lahko zelo hitro razširi. Strižnika seveda nimaš doma, pa tudi kupoval ga ne boš, saj si prepričan, da boš čez mesec ali dva lahko obiskal frizerja. Če imaš srečo in poznaš koga, ki ga uporablja, da na balin skubi svoje otroke, si zmagal.

V medijih stalno poslušaš, kako državi, v kateri živiš, kronično primanjkuje zaščitne opreme, predvsem zaščitnih mask za zdravstvo. Hkrati pa ti oglasi na Facebooku ponujajo masko s certifikatom FFP2+ KN95, ki naj bi precej zanesljivo ščitila pred okužbo. Naročiš in naslednji dan ti kurir dostavi oblazinjeno kuverto, v kateri pa najdeš čisto navadno masko proti prahu brez vsakega certifikata. Stvar ti dvigne pritisk in odstopiš od pogodbe, prodajalec ne mrdne in ti nakaže denar, še preden mu vrneš robo. Takrat se vprašaš, koliko mu jih je uspelo nafarbati.

Naslednji dan na ulici pred lekarno zapaziš starejšo žensko, ki nosi ravno tako masko. Bi moral prodajalca prijaviti tržnemu inšpektoratu? Žensko pustiš pri miru, da ji ne bi skvaril placebo efekta oziroma občutka varnosti, ki ji ga daje maska, za katero je plačala 14 evrov, do pred kratkim pa je bila naprodaj za dober evro.

Tudi fotograf se ti zahvali, ko mu preko spletne aplikacije pošlješ fotografije svoje dojenčice. Pravi namreč, da je hvaležen, da skrbiš, da se po njegovih aparaturah pretaka kislina in da valji delajo. Za uslugo ti ponudi dodaten popust pri tisku, računa pa ti seveda ne more izdati, saj je uradno zaprt.

Če si ljubitelj italijanske kuhinje, ker si z njo zrastel, in zato ne moreš brez mocarele, crescenze, grana padana, pašte in podobnih stvari, se ti lahko kaj kmalu zgodi, da ti bodo zaloge, ki si jih onkraj meje napravil nič hudega sluteč nekaj dni, preden je italijanski ministrski predsednik z odlokom omejil gibanje po državnem ozemlju pošle, saj si bil prepričan, da je epidemija koronavirusa mačji kašelj. Italijani dobri hrani rečejo tudi sfiziosa, Slovenci natančnega prevoda za sfizio nimamo, slovar ponuja razlagi kaprica ali muha, ki pa imata slabšalen prizvok, česar italijanski izraz nima. No, pred take vrste »pomanjkanjem« (ki to seveda ni) te lahko reši le poznanstvo z osebo, ki dela v prodajalni tam čez, kamor ti ne smeš, ona pa seveda mora, saj je to njena služba.

Pravi, da je treba na meji velikokrat čakati tudi po uro, saj te tovornjakarji ne spustijo v kolono, da so obrazi kupcev, s katerimi si se do včeraj šalil izza prodajalnega pulta, kar naenkrat postali zaskrbljeni, da morajo ljudje uro čakati v vrsti, da lahko vstopijo v trgovino, da je vse skupaj psihično izredno naporno in tako dalje …

A fizična pregrada, ki ti na nekdanjem maloobmejnem prehodu preprečuje, da bi se gibal, kot si to počel do pred dvema tednoma, ni nič v primerjavi s prizori, ki jih gledaš po televiziji. V državi, v kateri si se rodil in ki ti še vedno daje kruh, je v nekaterih mestih (Bergamo) toliko žrtev, da morajo zdravniki izbirati, koga naj rešijo in koga ne. Ker gre za kužno bolezen, se umirajoči poslavljajo brez bolniškega maziljenja. Po navadi ob njih zmoli kar medicinsko osebje, saj niti duhovnika ne pustijo zraven. Ker je mrtvih toliko, da jih ne uspejo »požreti« mestne krematorijske peči, pa tudi grobarji ne izkopati toliko jam, jih z vojaškimi transporti ob notah Tišine peljejo v druga mesta, kjer jih bodo upepelili ali daleč od svojcev celo pokopali.

Takrat pomisliš, da je vseeno dobro, dokler ti kmet v sosednji vasi, h kateremu si začel hoditi, potem ko si se odločil, da se boš izogibal mlekomatu pred največjo trgovino v okolišu, nalije komaj namolzeno in zato še vroče mleko v litrske steklenice. Govedo namreč ne more zboleti za covidom 19 in tudi sam upaš, da se ga ne boš od koga nalezel.

Istočasno se spomniš prizora iz filma Nasvidenje v naslednji vojni, ki ga je po Menuetu za kitaro Vitomila Zupana leta 1980 posnel Živojin Pavlović. Neki mulc starejšega partizana sprašuje, kako dolgo bo vse skupaj trajalo, nazaj pa dobi odgovor, češ da se je res oglasil pravi, ki je komaj prišel. A mladega fanta to ne zmede in spet vpraša, tokrat samega sebe: »Kakšno bo življenje po vojni?«

Kakšno bo življenje po epidemiji? Bodo kanali v Benetkah vsaj še malo tako bistri, kakor so v teh dneh? Bodo vrednosti mikroprašnih delcev v zraku zaradi zmanjšanega prometa še naprej nižje? Bo bencin še vedno poceni? Bosta karantena in samoizolacija nekega dne v zgodovini zapisani kot prvi konkretni korak omejevanja porabe in izpusta toplogrednih plinov v ozračje po letih besed? Bomo torej znali izkoristiti nekatere izkušnje, ki nam pravijo, da se da živeti tudi drugače? Bomo tehnologijo in družbena omrežja, ki smo jih tako zametovali, znali ovrednotiti? Se bomo izogibali pretiranemu potovanju z letali? Bomo sestankovali preko Skypa namesto da bi uveljavljali pravico do nadomestila za potne stroške? Bomo jajca, mleko in krompir še vedno kupovali od soseda, s katerim smo v času »zunanjega sovražnika« vsaj začasno zakopali bojno sekiro? Se bomo spravili, ko si bo končno dovoljeno podajati roke? In dulcis in fundo: bomo po novem tudi kak literarni večer ali predstavitev knjige priredili izključno v spletni obliki?

Beseda kriza izvira iz grške κρίσις (krísis), ta pa iz glagola κρίνω (krínō), kar pomeni izberem oziroma odločim se. Pomembne odločitve in izbire pa od zmeraj sprejemajo močni ljudje v težkih časih.

O avtorju. Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2007 v domačem mestu zaključil študij sodobne zgodovine. Zaposlen je na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, kjer uči slovenščino in zgodovino. Leta 2012 je v sodelovanju z Borisom Pahorjem za založbo Slovenska matica uredil zbirko zapisov Franca Jeze, ki je izšla pod naslovom In zgodil se bo čudež. Njegov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dve seriji

    Izar Lunaček

    Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

  • Prvi april

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

  • Strah in barve za lase na zalogo

    Agata Tomažič

    Najprej bi se rada opravičila, ker že dolgo časa ni bilo glasu od mene. Kar predstavljam si, da ti je bilo hudo ali te je morda že skrbelo, kaj se dogaja, ker receptor že vse te dolge tedne ni poklical tvojega imena. Ti pa nisi mogla žeti občudovanja pred sostanovalci s tem, kje vse sem bila, kar priznaj.

Izdelava: Pika vejica