O magičnem realizmu, menstruaciji in noricah na podstrešju

Ko pride oktober – in včasih, priznam, že prej, sredi septembra – nase navlečem jesenski karo, do kolen v razmočenem gnoju odbiram najlepše buče in jih potlej razpostavljam po stanovanju, prižigam sveče in vdihujem cimet, ob koncih tedna pa zakrožim po vsakoletnem filmskem izboru od Rocky Horror Picture Show do Rosemary’s Child. Literarni žanr si sicer odmerjam po kapljicah: po fascinaciji nad Gospodarjem prstanov v osnovni in Asimovom v srednji šoli sem z leti v glavnem presedlala na branje tistega, kar v knjižnicah najdemo na policah z geslom »družbeni roman«. A ljubezen do nerazumljivega, skrivnostnega in nadnaravnega me ni nikdar povsem zapustila, nazadnje pa je svoj izraz našla v širšem polju tistega, kar je nekoliko splošno moč opisati kot magični realizem.

O tem, zakaj je magičnorealistični, srhljivi neogotski žanr (predvsem med pisateljicami iz Latinske Amerike, čeprav ga pišemo tudi drugod in beremo po vsem svetu) prav zdaj v takšnem porastu, je pred časom v Sobotni prilogi poskušala ugotoviti Irena Štaudohar. Pridajam, da gre najbrž tudi za to, da je izkušnja ženskosti, pa tudi sploh človeškega obstoja v današnjem svetu, enostavno bizarna, enostavno paranormalna, enostavno grozljiva. V času, ko se je zajeten delež medosebnih stikov premaknil v kraljestvo virtualnih prikazni (ki so same po sebi prav prikladna snov nočnih mor), stvarnost čedalje bolj odločno izkazuje svojo neukrotljivo in nepredvidljivo naravo. Tukaj še bolj v ospredje stopa telo, še posebno žensko telo, in sicer na način, kot ga izkuša ženska sama, ki se morda prvikrat v zgodovini v polnosti razkriva skozi literaturo. Žensko telo se skozi življenjsko dobo pogosto drastično spreminja, ob tem pa zaradi nenadnosti in nedoumljivosti, pa tudi zaradi družbene tabuizacije teh sprememb, ponuja prenekatero iztočnico za prvovrstno grozljivko. Enako je s posameznimi vidiki družbene vloge ženske. Dekle se zjutraj prebudi v od menstrualne krvi razmočeni postelji – v trebuhu mlade ženske se je zasejalo doslej nepoznano, hitro rastoče bitje – starka na ulicah ugotavlja, da je postala popolnoma nevidna – nedosegljivi ideal popolnega telesa se odcepi od odseva v ogledalu in zaživi svoje lastno življenje – v zapuščeni ulici protagonistko zasleduje skupina brezobličnih temnih postav. Fantastika? Kje pa. Gre za doživetja, ki jih v svojem življenju izkusi skoraj vsaka ženska.

Občudujem vse delo ameriške avtorice Carmen Marie Machado (roman In the Dream House!), a prav izjemna se mi zdi njena kratka zgodba »The Husband Stitch«. V njej nas Machado brez pretirane razlage postavi v svet, v katerem vsaka ženska nosi posebno pentljo (vse do konca ne izvemo, kje točno na telesu se ta pentlja nahaja in ali gre morda v resnici za prirojen del telesa ali za nekaj družbeno pridobljenega). Pentlja je predmet velikega poželenja, pa tudi velikega nerazumevanja moških, saj se je načeloma ne smejo dotikati. Protagonistka zgodbe se po več letih uspešnega zakona nenadoma znajde v situaciji, ko mož od nje zahteva nesprejemljivo: želi se dotakniti pentlje, jo spoznati, nazadnje tudi razvezati, s tem pa avtorica najde izvrstno sredstvo za ubesedovanje ambivalentnosti odnosov med spoloma in preizkušanja zaupanja v dolgotrajnih partnerskih zvezah. Pravkar sem končala z branjem zbirke kratkih zgodb The Dangers of Smoking in Bed (v izvirniku Los peligros de fumar en la cama), prvenca argentinske pisateljice in novinarke Mariane Enriquez, katere druga zbirka, Kar smo izgubile v ognju, je v prevodu Veronike Rot letos izšla pri Literaturi. Spomnim se, da sem drugo zgodbo v zbirki, »Our Lady of the Quarry«, pred leti že prebrala na spletni strani revije The New Yorker in jo brž zatlačila v mapo z referencami, ki jo hranim na računalniku (in v katero se ni moč tako zlahka uvrstiti!). Srd in zavist kolektivne ženske protagonistke, ki jo (jih?) ravno prežvekuje najbolj intenziven del najstništva, sta uperjena proti nekoliko starejši in bolj izkušeni prijateljici Silvii, ki je všeč tudi postavnemu Diegu, in nekega poletnega popoldneva se med plavanjem v kamnolomu vse skupaj razlije čez rob. The New Yorker me je seznanil še s Silvino Ocampo, argentinsko pisateljico, pesnico in vizualno umetnico, ki v svojih vijugavih kratkih zgodbah neredko karakterizira otroške ženske junakinje, kadar pa poseže po odraslih protagonistkah, so te pasivizirane in ukročene, zaradi udušene jeze pa implodirajo, se slej ko prej razpočijo v pol božanska, pol demonska fantastična bitja, ob čemer Ocampo poseže po nadrealističnih prijemih: uvajanju dvojnic, jasnovidnosti, magije in spreminjanja oblike. Njene zgodbe so svarilo, opomin. Podeljujejo svobodo in uničevalno moč, bralke pozivajo k ukrepanju, preden bo prepozno.

Vse te zgodbe, pa tudi porast žanra kot takega, dokazujejo, da je srhljivo najbolj učinkovito, kadar korenini v poznanem, resničnem. Vsaka fikcija bo delovala bolj pristno, če jo sopostavimo z dokumentarnim, in vsako neleposlovje bo toliko bolj fantastično, če mu bo družbo delala izmišljena zgodba. Težko me je strah nečesa, česar ne morem na noben način povezati z izkušnjo iz vsakdanjega življenja, vse bolj zlahka pa v nadnaravnem, ki ga uvaja literatura, prepoznam ubeseditve vsega, česar se ne da izraziti z realizmom. Prav umetnost ima namreč moč, da s svojimi sredstvi materializira in napravi otipljivo tisto, česar v naši snovni stvarnosti ne moremo povsem zaobjeti, pa vendar usmerja naša življenja. Četudi jih ne moremo ujeti v pest, pa so posledice teh miselnih praks, družbenih vzorcev in stanj zavesti izjemno otipljive in sooblikujejo sodobno stvarnost.

Prelomna feministična študija viktorijanske literature The Madwoman in the Attic na primerih pisanja Jane Austen, Emily Brontë, Christine Rossetti, Mary Shelley, Emily Dickinson in drugih poskuša pokazati, da so v času velikega razmaha grozljivega pisanja ženske avtorice same prikazovale ženske protagonistke bodisi kot »angelske« bodisi »pošastne«, pri tem pa se sklicuje na Virginio Woolf, ki pravi, da morajo ženske avtorice poteptati estetski ideal, ki jih je »poteptal« v umetnost. Menim, da se novi pristopi ženskih avtoric k pisanju o grozljivem, zlasti še k temačnejši žanrski obravnavi ženske izkušnje, osvobajajo teh predpostavk in nadaljujejo v vznemirljivo, svobodno smer. Če zares teptajo estetski stereotip mračnjaške, poblaznele pisateljice, ki je potomka »norice na podstrešju«, ga zamenjujejo s plejado mogočih izkušenj tako pisanja kot branja. Jesensko obsedenost z maratoni grozljivk in #spooky bralnimi seznami je mogoče jemati kot predvsem udobno in estetsko doživetje, ki naj nam zapolni – vsaj zame težaven in naporen – prehod iz poletja v temnejši del leta (mehke nogavice, skodelica čaja in zgodbe o duhovih so krasna kombinacija). A upam, da lahko tovrstna estetizacija branja rabi kot vstopna točka, po kateri pa je potem mogoča pristna in poglobljena izkušnja umetnosti, ki se manifestira tudi kot kakovosten žanr. Če se vam bo v teh dneh poleg predlaganih zahotelo še več srhljivih zgodb, pa ponje ni treba daleč: vsaj ne dlje od dnevnega časopisja, morda pa niti ne dlje od ogledala.