Merzouga
kolumna
Lara Gobec
Po dvanajsturni vožnji skozi nočno rdečico Atlasa in poslušanju nečesa, kar je verjetno arabska oblika turbofolka, nas, tihe ujetnike avtobusa z dvainpetdesetimi sedeži, končno pogoltne dolgo pričakovani saharski veter. Naokrog se širi peskasta megla, ki skriva dupline hiš domačinov, kot bi jih ščitila pred zunanjimi obiskovalci, ki so s težavo preživeli ostre ovinke in vso noč bruhali. Vsa sivkasta me spremlja še ves popoldan, ko se v recepciji našega puščavskega gostitelja ovijam v zamrznjeno plastenko vode, upajoč, da bo naslednji zamah Sahare nekoliko hladnejši.
Zadnje čase se dostikrat zalotim, da ob pesnjenju spet iščem zrnca peska po svojem obledelem spominu, ki ohranja le posamezne utrinke nekega že preživelega časa. Pridruži se mu zbujanje sredi noči zaradi sosledja mujezinovih klicev, ki jih je slišati v vsaki pori mestnega jedra. Atlantski ocean, ki se zajeda med moje prste in verjetno ni nikoli zares odšel. Para, ki se dviga nad sveže pečenim tadžinom. Spremljajo me, ti moji prijatelji, ki sem jih nabrala spotoma in iskreno čisto po nesreči. Ko hodim domov s faksa, me pročelja belkastih ljubljanskih stavb spomnijo na pesek, vanja se zaletava svetloba, prav takšna kot odblesk v očeh mačke, ki se je naselila v hamamu in prodorno zrla vame.
Pesniški material, ki sem ga nabrala že pred šestimi leti, je moral odsedeti svoje, da je lahko postal prebavljiv, in hkrati najti vrata, izhod v zunanji svet. Takrat še razbolele izkušnje 52 stopinj saharskega zraka in deževne noči pod golim saharskim nebom so bile še preveč neposredno zvezane z mojim običajnim, nepesniškim doživljanjem sveta, ki je hipnejše in precej manj prefinjeno. Obremenjeno je z vsem odvečnim: znojem, težkim dihanjem, prebavnimi motnjami. Moj pesniški organizem jih je počasi, postopoma oskubil, in neki »bog«, ki govori skozme, je poiskal vso doživeto svetlobo ter jo prelil na ta svet.
Takšna prevpraševanja pripisujem svoji večni nestrpnosti in neučakanosti, lepoto bi rada užila takoj, ko jo lahko, skodelo mlečnega riža pojedla takoj, četudi bi si opekla jezik. Tudi sebe moram včasih malo izstradati, se prestopati z noge na nogo in si pri tem ne zgristi vseh nohtov. Poezija mi ne da miru, vsa hladna me pušča v agoniji, zdi se mi, da mi pravi: »Kar čakaj, prav ti je, nastajam počasi.« Uči me strpnosti, ožemanja doživetega sveta, da je potem res pesniški.
Vmesna obdobja, ko moja pisava miruje, pričakujem z nekoliko grenkim priokusom, a kljub temu je z vsakim nekoliko laže. Počasi sem se navadila čakati na poezijo, v vrstah, opazovati vse te prostore, ki nastajajo okoli mene: človeške grimase, maska pod, nad nosom, čez oči, golob, ki se mu je nekako uspelo znajti na barcelonskem letališču. Potem, ne da bi se zavedala, čakajo z mano in iščejo podobe, na katere se bodo nalepili v pesmi. Vse, kar potrebujejo, je tisti končni trigger, in tukaj so vrata, da postanejo nekaj več kot moji intimni spomini – pisana beseda.
Pisanje o obiskanih krajih je gotovo več kot le slikanje spominov, razglednic za svoje bližnje, saj doživeto neizogibno ovekoveči. Ko v knjižnici iščem Palestinske sprehode: zapiske o pokrajini, ki izginja Raje Shehadeha, jo najdem pri potopisih, ki jih sicer sama ne pišem. Ravno v načinu podajanja doživetij krajev, prostorov se najina ustvarjalna procesa najintenzivneje razhajata. Sama pišem o svetovih, ki mi šele postajajo pesniški dom, on se v svojem ustvarjanju drži svoje domovine, dom, kjer želi ustvarjati, je že našel. Gibava se proti isti točki: spesniti svojo notranjščino skozi videne, slišane, okušene kraje, prostore, ki so naju najgloblje začrtali. Raja Shehadeh se kot strasten pohodnik sprehaja skozi usihajočo palestinsko pokrajino, ki se vsakodnevno spreminja zaradi novih izraelskih naselbin:
»Avtomobilska cesta proti Jerihi je bila nekoč ovinkasta in nevarna, kakor mora biti cesta, ki reže skozi puščavo … Če se očetu ni mudilo, je ustavil avto; skočil sem ven in hitro splezal na hribček in pogledal dol. Z izjemo prvih nekaj korakov, ki sem jih naredil v dnevni svetlobi, je bilo vse drugo v temi. Zame je v tistih trenutkih obstajala samo ta jama, ropot prometa za menoj je izginil v ozadju … Nova avtocesta, ki so jo zgradili Izraelci, je vsekana v hribe, ravna in brez ovinkov. Ne vem, kaj se je zgodilo z jamo.«
Zrna peska me z vsakim sunkom toplega vetra vse bolj poseljujejo, in ne oziraje se nanje se spravimo na kamele. Naš vodič vsaki vdolbe v pesek globoke stopinje, da jim ne bi klecale noge. Sedlo me žuli, sonce pa mrgoli nekje daleč stran, lahko ga počasi oblikujem v cel krog. Odpira se, ves prostor diha, ko skozenj piha veter, nastajajo nove sipine, ki se nagibajo vse bliže. Nimam najmanjšega pojma, da bo nekoč tu živela pesem, imela otroke in jih učila, kako loviti agame, ki se skrivajo v votlinah.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.