Javno. Skupno. Osebno. Zasebno.

kolumna

Andrej Blatnik

Slavko Pregl, prvi direktor Javne agencije za knjigo (JAK), v knjigi Prerok na tankem ledu (2015) opisuje začetke razkroja državnega odnosa do agencije: »Začelo se je v vzdušju še znosnega nerazumevanja s ‘staršema’, Ministrstvom za kulturo in Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo; ko smo polagoma začeli upati, da se vse skupaj odvija v dobro smer, se je pojavil slavni ZUJF, zakon o uravnoteženju javnih financ, in z njim nerazumno sekanje denarja za agencijo ter v komunikaciji popolna neotesanost z vladne strani. Nadvse zabavna podrobnost se je zgodila tudi na seji pristojnega parlamentarnega odbora. Na vse moje argumente za ohranitev agencije v razumnih okvirih je mladi vzhajajoči politik odvrnil, kako razume, da branim svoj vrtiček. Postalo mi je jasno: če politika ne vidi, da sta slovenski jezik in slovenska knjiga bogat in pomemben javni park, potem pač spodoben razgovor ni mogoč.«

Pojem javnega smo v zadnjih desetletjih zelo diskreditirali. Saj veste: ko kdo reče kultura, zgrabimo za pištolo ali slovar; ko začne govoriti o javnem interesu, se primemo za denarnice. Iz izkušenj sklepamo, da gre zanesljivo za izgovor, s katerim hoče preusmeriti kapitalske tokove bližje sebi, pa naj gre za hotelirstvo ali kulturno politiko. S pojmom javno več ni mogoče razlagati in utemeljevati ničesar, označevalec je prazen. Skozi osebno razumemo vse. Ko so odstavljali nekdanjo direktorico JAK Renato Zamida, je v obrambnem intervjuju v Mladini razlagala, da je vodilna glasova v tem napadu, Gabrielo Babnik in Vlada Žabota, morda vodila osebna prizadetost, ker nista dobila štipendije iz knjižničnega nadomestila. Naj gre za kakršnokoli polemiko, zmeraj iščemo v njej osebni interes. Tudi sam velikokrat pomislim: »Ali je osebni interes, kadar želim, da se pri knjižnih rečeh upošteva mnenje stroke, če sem pa vendar sam del stroke?«

Osebno zmaguje. Tudi v branju. Vse bolj se krepijo glasovi, da je dobro pač tisto, kar ljudje hočejo brati, čeprav strokovni glasovi nergajo drugače – borijo se pač za svojo izginevajočo avtoriteto, za svoj vrtiček, razumljivo, pravi glas ljudstva. Založbe v programskih zasnovah sledijo prodajnim (ali, v Sloveniji, subvencijskim) številkam, knjige ne spreminjajo več sveta, ampak svet spreminja knjige, jih prilagaja povpraševanju. Televizijski programi, celo tisti v javni lasti in regulaciji, se ravnajo po meritvah gledanosti, ne po prepoznavanju kvalitetnih vsebin. Narašča pomen branja za osebni užitek in skoraj popolno izginotje zavedanja, da literatura premore skupnostni učinek – da, na primer, izboljšuje družbene kompetence. Še več, izginja celo skupno branje. Vsi smo zadnja leta navdušeni, da se končno berejo slovenski avtorji, vendar so številke, ki kažejo, koliko se berejo, precej nizke, če jih primerjamo s tistimi iz še ne tako daljnih desetletij in ne s tistimi izpred nekaj let. Leta 1987 se je prvenec Mihe Mazzinija Drobtinice prodal v 54.000 izvodih – izšel je pač v knjižni zbirki Prešernove družbe, ki je imela toliko naročnikov. Zdaj se najbolj prodajane knjige v letu dni prodajo približno desetkrat manj. In seveda se najbolj prodajajo knjige, ki pripovedujejo osebne zgodbe.

Ko sprašujem svoje študente, ljudi, ki imajo željo in namen postati knjižni profesionalci, ali so prebrali to ali ono knjigo, se jih med nekaj desetimi v predavalnici priglasi le peščica, pa naj gre za najbolj brane slovenske knjige zadnjih let, kakršne so Jezero, Pogodba, Dolina rož, za kanonično najbolj priznane, kakršne so Prišleki ali To noč sem jo videl, ali pa za najbolj brane in hkrati najbolj kanonično priznane, kakršni sta Čefurji raus! in Belo se pere na devetdeset. Ko jih vprašam, katero leposlovno knjigo so nazadnje prebrali, slišimo žanrsko izjemno pester nabor, v katerem se naslovi ne ponavljajo (vse te knjige pa so romani, drugih žanrov včasih za droben vzorec). Optimist bi rekel, da je bralna izbira postala dokončno osebna in ni več žrtev družbenih pisanih ali nenapisanih zapovedi. Pesimist bi rekel, da se je vizija Benedicta Andersona o skupnem branju, ki oblikuje skupnost, dokončno razkrojila, in to potrdil z vse nižjimi številkami tako knjižnega kot časopisnega in revijalnega branja. Kaj šele prodaje. Cinik bi dodal: kakor se razkraja tudi skupnost sama.

Osebni pogled se vse bolj udomačuje v javnih utemeljitvah, kakšne morajo biti stvari. Brezšivno se navezuje na družbeno promovirani, skoraj zapovedani pojem zasebnega. Spletni komentariat pod vsako debato o kulturi ponavlja: ne bom plačeval za tisto, česar ne berem, česar ne gledam. Po potrebi se pridruži še suverenizem neznanja: če ne razumem, je zanesljivo neumno. Ob koronavirusu se je dodobra udomačil tudi pristop: itak umirajo tisti starejši od 80 let, briga me, jaz to nisem. (Nismo še tako daleč, da bi rekli: ne bom plačeval za dializo drugih, če pa moje ledvice delajo. A v tej smeri tja še pridemo. Morda še preden vam odpovejo ledvice.)

Preveč apokaliptično bi bilo sklepati na naraščajočo vsesplošno brezčutnost; še zmeraj smo solidarni. Ko mi je v avtu med vožnjo odpovedala sklopka, se je veliko mimo vozečih ustavilo in vprašalo, ali potrebujem pomoč, sem že koga poklical, imam vodo in hrano? Moje slabo stanje drugim ni prinašalo boljšega, zato so bili pripravljeni pomagati, seveda najbrž v merah, ki jim stanja ne bi poslabšalo. Drugače se obnašamo, kadar koga zaznavamo kot konkurenco. Kako naj bo drugače: pravila podganje dirke se v teh časih pijejo že z materinim mlekom.

Eno večnih razvojnih rekel nas opozarja, da vsak mladenič, ki se jezi, kako mu starci ne dajo prostora, navsezadnje postane prav tisti starec, na katerega se jezijo mladci, on pa bi dal vse, da bi lahko zamenjal z njimi in njihovim časom, ko je še vse mogoče. (Moška oblika velja za vse spole.) Ta tema se rada prikrade ob redkih priložnostih, ko se k skupni mizi usede kaka starejša generacija. Če je druščina zapisana književnosti, se pridruži še jadikovanje, da kako je bilo včasih tisto, kar počnemo, cenjeno, zdaj pa … Navsezadnje ob izteku večera tolažimo drug drugega, da lahko v zdajšnjem stanju stvari vsaj zapitek plačamo iz svojega, da ne potrebujemo starejših, ki bi v imenu zastarele medgeneracijske solidarnosti poravnavali skupne račune. In gremo domov vsak s svojim razmišljanjem, ali udeleženi v knjižnem polju v resnici mislimo, da je književnost tisto, kar ima v današnjem svetu premajhno veljavo, kar da je slabo tako za književnost kot za svet – ali pa smo se vendarle toliko prilagodili na nove čase, da nas v resnici tare nemoč naše volje do družbene moči.

O avtorju. Andrej Blatnik je izdal sedemnajst knjig v Sloveniji in petintrideset v tujini, med njimi po štiri v angleščini in makedonščini, šest v hrvaščini, po tri v nemščini, srbščini in turščini, po dve v španščini, češčini in italijanščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 2. del )

    Urša Zabukovec

    Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

  • O literaturi, verigah in dolbenju ( 1. del )

    Urša Zabukovec

    To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

  • Noč na kavču in dan na morju ali Irski bik v angleški trgovini s porcelanom

    Tina Vrščaj

    List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Izdelava: Pika vejica