Alma Sodnik, njeno življenje in delo

Alma Sodnik, ena najpomembnejših slovenskih filozofinj, je svoje prvo daljše delo objavila leta 1928, pri dvaintridesetih letih. V delu z naslovom Zgodovinski razvoj estetskih problemov je skušala na primeru estetike dokazati, da zgodovinski razvoj filozofije sovpada z njenim idejnim razvojem. Z zgodovino filozofije se je nato Alma Sodnik ukvarjala do konca življenja, predavala jo je tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti, na filozofskem seminarju, ki ga je prevzela od svojega doktorskega mentorja Franceta Vebra. Alma Sodnik ni znana zgolj kot izjemna filozofinja, ampak tudi kot prva dekanja Filozofske fakultete v njeni zgodovini. Lani je v sodelovanju Filozofske fakultete in Slovenske matice izšla obsežna in zelo zanimiva monografija z naslovom Alma Sodnik in njeno filozofsko delo. Monografija je delo več avtorjev, več izmed njih je trenutnih profesorjev z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Avtorji poglavij v knjigi so (v vrstnem redu poglavij) Olga Markič, Tine Hribar, Marko Uršič, Maja Malec, Valentin Kalan, Božidar Kante, Bojan Žalec, Nina Petek, Janez Juhant in Helena Koder. Režiserka in scenaristka Helena Koder je zadnje poglavje posvetila Almi Sodnik, teti svojega moža, s katero sta imeli tesen odnos, v svojem besedilu pa govori ne le o poklicnem, marveč tudi o zasebnem življenju filozofinje.

Monografijo je uredila Olga Markič, ki je napisala tudi predgovor, v katerem med drugim popiše težko poklicno pot Alme Sodnik, ki je v prejšnjem stoletju postala prva profesorica filozofije pri nas, čeprav je pred tem več let opravljala neplačano pedagoško delo kot asistentka in docentka, vse do leta 1946, ko je postala izredna profesorica.

Redno profesuro je dobila malo kasneje, leta 1951. V akademskem letu 1952/53 je nato nastopila kot prva dekanja Filozofske fakultete. Kot zapiše Markič, je tedaj delila usodo mnogih filozofinj po svetu, ki so v začetku prejšnjega stoletja redno doživljale diskriminacijo v akademskem svetu. O tem lahko beremo tako v pričujočem zborniku kot tudi v uvodnem zapisu k Izbranim razpravam Alme Sodnik (Slovenska matica, 1975), ki ga je podpisal Frane Jerman. Jerman v uvodu izbora odlomkov in razprav, ki pokrivajo vsa področja njenega filozofskega raziskovanja, poudarja, da je v svojem delu in filozofskem pisanju Sodnik opozarjala na psihološke razsežnosti moderne filozofije in da je bila hkrati pionirka na področju raziskovanja slovenske filozofske tradicije. Ustavi pa se tudi pri njenem boju za poklicno enakopravnost žensk. Leta 1924 je Sodnik napisala brošuro Smernice za vzgojo deklet, v kateri se je uprla prepričanju, da je poslanstvo žensk vezano samo na dom in materinstvo, ter poudarila pomen izobrazbe in dostopnosti vseh poklicev za ženske v sodobnem svetu.

Filozofinja, ki je zaznamovala generacije

Kot profesorica je Alma Sodnik zaznamovala celo generacijo slovenskih filozofov in filozofinj. Kot zapiše Frane Jerman: »Fantazijske spekulacije mladih filozofskih pripravnikov o tem ali o onem filozofu je znala zavrniti brez priziva: ›O tem naj odloča citat in mesto, kjer je.‹« Tine Hribar v svojem poglavju v zborniku pripoveduje: »Nas, študente, ki smo njena predavanja na Oddelku za filozofijo poslušali na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je Alma Sodnik prevzela ne samo s svojo razgledanostjo, ampak tudi s sebi lastno gosposkostjo. […] Ko sem se seznanil z njenim življenjepisom, pa sem ugotovil, da je bila tudi svetovljanka, kozmopolitka v Kantovem pomenu besede.«

Alma Sodnik je na fakulteti predavala najprej predvsem novoveško filozofijo, kasneje, v petdesetih, pa tudi antično filozofijo, o čemer priča tudi njeno raziskovanje Platonovega idealizma in Epikurjeve filozofije. O antični filozofiji je napisala več razprav, nedokončano pa je ostalo njeno delo o Aristotelu. V tem delu je Sodnik poudarjala posebno metodološko načelo študija antičnih avtorjev nasploh, kjer se v ospredje postavi same filozofske probleme, torej ne le vsebine določenih del in filozofskih problemov, ampak tudi pregled njihove obravnave skozi čas. Ena izmed avtoric monografije, Maja Malec, tako na nekem mestu zapiše: »Sledenje idejnemu razvoju problemov skozi zgodovino torej ostane glavni cilj raziskovalnega udejstvovanja Alme Sodnik tudi takrat, ko obravnava delo posameznega filozofa.«

Kot izpostavlja Malec, je bilo za filozofski pristop Alme Sodnik pravzaprav značilno, da je skušala biti pri podajanju snovi karseda objektivna, da je izhajala iz virov in se izogibala pretiranemu podajanju lastnih sodb o določenih filozofskih vsebinah, kar je za zgodovinarja filozofije pravzaprav ključnega pomena. Maja Malec piše tudi o tem, da je bila Alma Sodnik kot zgodovinarka filozofije prepričana, da osebnostne poteze filozofa vplivajo na njegovo filozofsko delo in ga oblikujejo. To je razvidno tudi iz njenega preučevanja Descartesove filozofije.

Široko polje filozofskega raziskovanja

Ob tristoletnici izdaje Descartesove Razprave o metodi je Alma Sodnik napisala razpravo Descartes, njegovo življenje in delo, v kateri je nadrobno obravnavala Descartesovo filozofijo in tudi z zgodovinskega vidika orisala dobo, v kateri je ustvarjal. Odlomek njene razprave je v obliki predavanja našel svoje slušatelje ob Descartesovi proslavi leta 1937 v Filozofskem društvu v Ljubljani, katerega blagajničarka je bila od leta 1935 naprej, o čemer v sami monografiji bolj podrobno piše Janez Juhant. V svojem pisanju o Descartesu je Sodnik poudarjala filozofovo aktualnost in večnost njegovega prispevka h kulturi, ko je zapisala: »Sicer pa, naj krene razvoj človekove misli sem ali tja, vedno bolj bo gledalo človeštvo, ki mu ideal resnice ni prazna beseda, s spoštovanjem na življenje in delo tega velikega duha.«

Kot piše Bojan Žalec, ki se v svojem poglavju osredotoča na avtoričino preučevanje estetike, predvsem na njeni deli Zgodovinski razvoj estetskih problemov in O sodobnem prvenstvenem pojmovanju likovnega problema, Alme Sodnik ob preučevanju zgodovine estetike ni zanimalo, ali je bilo določeno stališče tega in onega filozofa ali filozofske smeri pravilno ali nepravilno, temveč se je posvetila zgolj vlogi teh filozofskih šol ali filozofov v razvoju filozofskih problemov. V preučevanju estetike v knjigi Zgodovinski razvoj estetskih problemov izstopa za sodobnega bralca in bralko predvsem inovativen pristop k estetiki, ki ga je ubrala Sodnik, saj se osredotoči med drugim tudi na povezavo estetike z empatijo oziroma preučuje empatijo v okviru estetike, kar je povsem nov pristop v zgodovini slovenske filozofije, ki ga Sodnik vpelje prva v našem okolju in ji zato tudi tukaj pripada pionirska vloga.

Velik pomen pionirskemu delu Alme Sodnik pri nas pripisuje tudi Nina Petek, ki se v svojem prispevku ukvarja predvsem z razpravama o Epikurjevi filozofiji, ki ju je Sodnik objavila leta 1955 v reviji Živa antika. S svojo kritično obravnavo antičnih tekstov in temeljitim filozofskim pristopom je Sodnik »postavila temelje metode zgodovinskega raziskovanja filozofije na Slovenskem in preiskave zgodovine filozofije dvignila na raven znanosti. S tem je kot prva slovenska znanstvenica, ki se je ukvarjala z zgodovino filozofije, osnovala tudi trdne temelje za poznejše oblikovanje katedre, danes imenovane Katedra za zgodovino filozofije in fenomenologijo, na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Zgolj nekaj drobnih omenjenih vidikov priča o izjemno pomembni vlogi Alme Sodnik za razvoj filozofskega znanstvenega prostora na Slovenskem, k čemur je botrovala sama drža filozofinje.«

Vsi ti prispevki pričajo o izjemni širini filozofskega ukvarjanja Alme Sodnik in o pomenu njene pionirske vloge pri slovenskem raziskovanju zgodovine filozofije, ki je mnogo prispevala pri izoblikovanju akademskega okolja za slovenske filozofe in filozofinje danes.

Velika osebnost, ki je ohranila toplino

Besedilo, s katerim se zbornik zaključi, je nekoliko bolj osebne narave, saj ga je napisala Helena Koder, režiserka in scenaristka ter žena Urbana Kodra, nečaka Alme Sodnik. Z Almo Sodnik sta skozi leta stkali ljubeč odnos, o katerem pričajo spomini nanjo, ki jih je Helena Koder prelila na papir. Tu lahko preberemo več o zgodovini družine, iz katere je izhajala Sodnik, z dekliškim priimkom Zupanec, omenjena pa je tudi njena težka osebna izkušnja izgube otroka sredi prve svetovne vojne in moževega trpljenja po vojni, v kateri je bil ranjen in nato trpel trajne bolečine. Kot se spominja Koder, je bila Sodnik kljub resnosti oseba, ki je »v sebi ohranila otroško radovednost in srčnost«. V zimskim mesecih je redno zahaja na Hvar, kar je bil v tistem času podvig, saj je bilo mučno potovati s kopico težkih filozofskih knjig. Sodnik je težko pridobivala finančna sredstva za izlete v tujino, ki bi ji omogočili stik z redkimi viri in potrebnim študijskim gradivom, lociranim v tujih knjižnicah, ki so bile seveda založene veliko bolje kot pri nas.

V prispevku si lahko ogledamo tudi faksimile opomb Alme Sodnik v Kantovi knjižici Dve razpravi, ki jo je ta podarila svojemu nečaku, ko je bil še najstnik, kar po besedah Koder nakazuje na njen prav nič podcenjujoči odnos do mlajše generacije, ki jo je poučevala, odnos, ki je verjetno odgovor na vprašanje, zakaj se je študentkam in študentom tako globoko vtisnila v spomin. Opombe so zelo zanimive, saj pričajo o temeljitosti razmišljanja Alme Sodnik, hkrati pa so zanimivi tudi s feminističnega stališča.

Iz opomb in podčrtanih delov je jasno, da je imela Sodnik močno mnenje o Kantovem pogledu na ženske.

»Kadar Kant govori o ženskah in o različnosti ženske in moške nature, si je Alma vedno kaj malega označila, ob robu naredila črto ali klicaj ali besedo krepko podčrtala. Kot da bi bila, posebno pri tej tematiki, z njim v nenehnem dialogu.«

Kjer je Kant zapisal, da »lepi spol« ni sposoben načel, sta ti dve besedici, torej sposoben načel, krepko podčrtani, ob tem pa je dodala opombo »spolni značaj tvori izobrazba po načinu mož«. Kjer Kant komentira, da se ženske silijo z moškim obnašanjem, da bi si pridobile spoštovanje, in ko ob tem sklene, »da kar človek dela proti naravi, opravi vedno slabo«, Sodnik besedi »proti naravi« nadomesti s sintagmo proti volji obstoječe družbe. Aktualnost takšnega premisleka ni zbledela niti danes.

Kot je za Frekvenco X povedala urednica knjige Olga Markič, je zbornik o Almi Sodnik »poklon njenemu delu, ki je zelo zaznamovalo filozofijo v Sloveniji, hkrati pa je poklon ženski, ki je morala utirati poti«. Zagotovo je več kot zgolj izčrpen pregled in poglobljeno branje o mnogih raziskavah s področij estetike, zgodovine filozofije, antične filozofije in etike: je dragocen prispevek k ohranjanju dialoga s filozofijo Alme Sodnik in vzpodbuda za nadaljnje raziskovanje njenega edinstvenega filozofskega pristopa. Kot je za Frekvenco X dejal Bojan Žalec, je orala ledino raziskovanja slovenske filozofije. »Bila je briljantna ženska, briljanten um.«

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.