Morda je ta bedna neekskluzivnost samega sebe v končni fazi tisto najuniverzalneje človeško.

Iskanje rajskega, neopisljivega, neizrečenega in neizrekljivega, iskanje resnice in absolutne lepote.

»Uspelo vam je odvzeti težo kamnu. A bojim se, da bo zaradi tega prelite veliko krvi.«

A v temi ni sama, saj ima pesem.

Ustvarjanje poezije pa je obenem – poleg zavetja – tudi igra neskončnih možnosti.

Predmeti, stvari, neživa materija v tej pisavi zaživijo po svoje.

Nenehno se sprašuje, ali in v kolikšni meri sta še med »ta dobrimi«.

Morale nihče ne ščiti bolj kot tisti, ki skrivaj krši zakone.

Novodobni neandertalec je zaprt v votlini garsonjere in namesto jamskih slikarij ustvarja objave na družbenih omrežjih.

Tudi bralcem tovrstna obračunavanja prinašajo nekoliko zadoščenja.