V romanu sledimo večernemu druženju očeta in sina, ki se odpravita na sprehod po Pragi – oziroma na obhod mestnih gostinskih obratov, če smo natančni. Pozornost je namenjena predvsem njunemu dialogu, ki ga spremljajo pripovedovalčevi spomini in refleksije ter krajši opisi praških ulic in lokalov.

Dotlej dokaj povprečna mlada žena Yeonghye zaradi nočnih mor nenadoma spremeni način prehranjevanja, čemur namesto kvalitetnejšega spanca sledi postopno krhanje junakinjinih odnosov, položaja v družbi in duševnega zdravja.

V zadnjih letih smo se kar na- in razvadili udarnih pesniških prvencev, ki z doživljajsko intenzivnostjo oziroma jezikovnim ekscesom kot meteoriti padajo na domačo pesniško krajino in, če nič drugega, s svojo nenavadnostjo terjajo pozornost.

Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

Bi jajce na oko? Dekorativno jajce? Jajce na sliki? Ni problema, vse, kar vam srce in želodec poželita, dobite v jajčni knjigi, podnaslovljeni »Jajčne zgodbe skozi čas, prostor in ostale dimenzije + recepti«. Jajčno potovanje in raziskovanje se prične po pogovoru jajca z mamo kuro, ko se nadobudnež odloči, da bo odšel v svet.

V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?

Na neki točki novega dela Kazimirja Kolarja, zbirke kratke proze, postane zaznavno, da so zgodbe pisane v nekem povsem drugačnem registru kot Glas noči, njegov romaneskni prvenec.

Tok človeške zavesti in percepcije je prej kot celostna, nemotena pripoved dojet kot zapleten proces »mentalnega aparata«. Podobno je s spominom na že doživeto: nikoli ne vidimo cele slike, linearne premice doživljanja, temveč spomin obstaja v obliki iztrganih podob, okruškov, anahronističnih (vračajočih se) fenomenov. Vsaj tako (je) razmišlja(l) nemški pisatelj Arno Schmidt (1914–1979) oziroma njegova proza, ki skuša življenjskim doživljajem in mislim najti lastno, adekvatno literarno formo.

Ustanovni član H2O je Hubert, velik izumitelj, in to kljub temu, da hodi šele v osnovno šolo. Med njegove briljantne pogruntavščine spadajo mehurčkopišni klarinet, siamska kavna dvožlička, iztisnjevalni jojo in zmanjševalec (tega si zapomnite, ker ima v zgodbi pomembno vlogo). Njegova edina težava je, da se mu večina izumov posreči po nesreči.

Odraščajoči v coni prehoda in času neskončne tranzicije, smo brali individualiste, intimiste in politične disidente. Naš zavetnik je bil sveti George Orwell, naš svetovni nazor pa je formirala antropologija distopistov s celotnega političnega spektra: Huxleyjevega Krasnega novega sveta, Zamjatinovega Mi, Bradburyjevega Fahrenheita, Burgessove Peklenske pomaranče, Goldingovega Gospodarja muh, Jančarjevega Valčka, Kiševe Grobnice in seveda Solženicinovega Arhipelaga – »poskusa umetniškega raziskovanja«.

Roman Sedem strahov Selvedina Avdića je v več kot desetletju, ki je minilo ob objave, obveljal za nekakšnega tihega klasika sodobne bosanske in širšeregionalne književnosti. Tihega v smislu, da ga kritiki in profesorji upoštevajo, bralci berejo, pa vendarle velja za nekakšen unikum, za nekaj, kar se omenja v drugačnem kontekstu – in zato bržkone v manjši meri – kot dela nekaterih najbolj izpostavljenih avtorjev tega področja.

Barbara Vogrinec Švigelj je z Mojco Zvezdano Dernovšek, Luko Agrežom, Anjo Ibrčič in Draženom Šumigo napisala Priročnik o izkušnji osebnostne motnje (Založba ZRC, 2021), saj se zadnja leta ukvarja s pomočjo ljudem v duševnih težavah. Sicer pa je knjiga Pomagala bi filozofija, ki je njen prvenec, prav tako usmerjena v pomoč drugim, predvsem t.i. ranljivim skupinam.

Botrovo darilo je slikanica, ki ob desetletnici opozarja na projekt Botrstva in ga tudi podpira, saj gre del od nakupa knjige prav pogramu, ki je nastal pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Njegov namen je pomoč otrokom in mladostnikom, ki so v materialni stiski, da vendarle lahko razvijajo svoje talente in se ukvarjajo s prostočasnimi dejavnostmi, ki jih veselijo.

Amplituda je največji odmik nihajoče fizikalne količine od ravnovesne lege, je izmikajoča se, prehajajoča iz ene skrajnosti v drugo. Ta definicija je hkrati tudi dober opis romana Amplituda Nataše Sukič, izdanega leta 2020 pri Založbi Škuc.

V letu 2021 je po nekajletnem premoru spet potekala delavnica pisanja literarne kritike. Delavničarji so pisali o eni od treh knjig, izdanih v zbirki Prišleki: Včasih Esada Babačića, Trigerju Davorina Lenka ali Kamnih z Marsa Teje Močnik.

Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanski mrčes. Ta prvi stavek je poleg tistega iz Camusovega Tujca zagotovo najbolj znan začetek kakšnega literarnega dela. Kot Camusov junak je bil tudi Kafka tujec.

Tokratna kritiška obravnava Ostijeve zadnje, posthumne zbirke bo najbrž nekoliko posebna. Kljub temu da gre za enega bolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pesnikov, kljub številnim nagradam, ki jih je prejel, in kljub njegovi medijski prisotnosti je Panova piščal za podpisanega prvi vstop v avtorjevo poezijo.

Pred nami je zbirka z zavajajočim naslovom – zgodbe izpod peresa prominentnega danskega pisatelja in filozofa so vse prej kot nenevarne. Kljub igrivi lahkotnosti premorejo kritično ostrino, utegnejo pa nas celo pahniti v globoko brezno bivanjskih vprašanj.

O zgodbi Krasnih dni morda ni treba reči veliko, saj je v svoji družinski drami na neki način univerzalna: Dušan Šauta, upokojen zdravnik in vdovec, želi na vsak način najti svojo hčer Lejo, ki jo iščejo tudi kriminalisti, saj naj bi bila priča umoru, pri čemer nam roman razgrne tudi njen odnos z ljubimcem Juntezom.

Nekaj zelo aktualnega in nujnega je v poeziji Pat Parker (1944–1989). O poeziji sicer na splošno radi govorimo, da je aktualna in nujna, a v pričujočem primeru te ta nujnost na polno zadene, že ko prebereš nekaj prvih pesmi – in to ne da bi se sploh moral spraševati, zakaj je tako zelo potrebna in kje je njen subverzivni potencial.