Zameri se prestopanje mej

Janezova glava se nagiba čez kuhinjsko korito. Kri iz nosa kaplja na nerjaveče jeklo.

»Janez, prosim, ubogaj me,« govori oče, ki mu stoji za hrbtom.

»Oči, nehaj skrbet. Vse je v redu. Ne delam tega prvič,« reče Janez.

»Če vidim, da se ti nič ne umirja,« reče oče. »Ti lahko dam vsaj vlažen obkladek za vrat.«

V Janezovo vidno polje prinese zloženo bombažno krpo, ki jo je prepojil z mrzlo vodo.

»Tudi to ne bo pomagalo,« reče Daniel, ki s prekrižanimi rokami sloni na pultu. »Samo prehladil se bo.«

»V Angliji mi je večkrat teklo iz nosa,« reče Janez. »Bosta videla, da to deluje. Kri mora najprej odteči iz nosa.«

»Prvič slišim,« reče Daniel.

»Pusti ga,« reče oče. »Če se je tako naučil v Angliji, bo najbrž že držalo.«

»Seveda, ko mu bo odteklo toliko krvi, da mu bo zmanjkalo pritiska,« reče Daniel.

»Mislim, da ima Dani prav,« reče oče. »Včasih smo držali glavo nazaj in si stiskali nos.«

Daniel naredi korak proti Janezu. Roko mu položi na ramo.

»Poslušaj, Janez. Če ne ustaviš pretoka krvi, se bo rana samo še večala. Saj vidiš, da ti kri teče vedno močneje.«

»A lahko še malo počakamo?« reče Janez. »Prisežem, da moja metoda deluje. Ampak če se mi čez par minut še vedno ne bo ustavilo, bom poskusil po vajino.«

»Joj, samo poglej vso to kri,« reče oče. »Še dobro, da je mama šla na žegnanje.«

Kristina sedi na stolu ob jedilni mizi. Nenadoma se zbudi iz svojih misli.

»Kaj ko bi vseeno šli na urgenco,« reče. »Janezov nos se mi zdi zlomljen.«

»Hahahaha, joj, Kristi, seveda ni zlomljen,« reče Daniel. »Si že kdaj videla zlomljen nos? Samo malo si ga je odrsal. Če bi si bil pripravljen stiskat rano, bi bilo že vse v redu.«

 

Kristina se zadovolji z uradno razlago. Janezov padec z obrazom naprej na makadam naj bi bil posledica nesrečnega spleta okoliščin. V resnici je bil sam kriv. Med bratskim prepirom je poskušal odriniti Daniela, ki mu se je umaknil, in Janez je izgubil ravnotežje. Nato se je še spotaknil čez lastne noge. Daniel ga je hotel ujeti in ga zgrabil za roke, a Janez je padal pod tako nesrečnim kotom, da se je le zdrsel proti tlom. Zaradi bratovega poskusa pomoči se ni mogel zavarovati. Telebnil je naravnost na nos. Vsaj tako sta brata potek dogodkov opisala očetu in Kristini. Janez je še posebej vztrajal, da Daniel ne nosi nobene krivde. Ko mu je končno nehala teči kri, si je v ogledalu v veži ogledoval nos in se šalil:

»Hahaha, vesel sem, da se je to zgodilo zdaj in ne pred desetimi leti.«

»Zakaj?« je Kristina vprašala Janeza.

»Ker sem bil takrat taka mala pizdica, da bi vsem razlagal, da me je Daniel porinil zanalašč.«

Kristini se zdi, da se brata obnašata spravljivo, in je vesela, da se ni zgodilo nič hujšega. Odpravi se v cerkev, da bi se čim prej srečala z mamo in z njo preživela preostanek popoldneva.

Žegnanje se še ni končalo. Trg pred cerkvijo je prazen. Le sem ter tja se odpro vrata cerkve in iz njih stopi kak starejši striček. Pogleda levo in desno ter se usmeri proti skupinici drugih starejših stričkov, ki stojijo ob pokriti leseni stojnici, kjer so prejšnji teden prodajali butare. Strički kadijo, modrujejo, si podajo velikansko priprsnico in nazdravljajo.

Kristina se odloči vstopiti v cerkev skozi stranska vrata. Koraka mimo stričkov. Pogleda, ali katerega izmed njih pozna. Zagleda glavo, ki je tam nikoli ne bi pričakovala. Njen lastnik se prerine do nje in jo z vso močjo objame.

»Lan Klas, od kdaj pa ti hodiš v cerkev?« reče Kristina.

Lan Klas pogleda navzgor proti zvoniku in reče: »Aja, sploh nisem opazil cerkve tukaj. Videl sem samo, da Koco ponuja viljamovko in sem prišel po porcijo.«

»O, živjo Koco,« reče Kristina v smeri sivega dolgolasca, oblečenega v črno srajco z napisom Motörhead, stare črne kavbojke in kavbojske škornje.

Koco jo pogleda in ne odzdravi. Obrne se nazaj k svoji družbi.

»Kaj sem mu naredila?« reče Kristina.

»Baje imate teritorialno vojno,« reče Lan Klas.

»Kaj imamo?« reče Kristina. Potegne Lana Klasa za rokav in ga odvleče na drugo stran trga.

»Kaj imamo?« ponovi Kristina, ko sta dovolj daleč stran.

Lan Klas razloži Kristini, zakaj je Borut Kocijančič – Koco, zaprisežen marksist in stari roker, prišel na posvečeno zemljo in prinesel s sabo svojo viljamovko.

»Ne vem, o čem so se pogovarjali, preden sem prišel, ampak zadnjih petnajst minut jih je Koco ščuval proti Danielu in njegovemu očetu.«

Kristina pogleda proti skupini stričkov, da bi videla, kdo je pravzaprav med njimi. Prepozna upokojenega sodnika, ki je zdaj predsednik krajevnega športnega društva, in uvoznika medicinske opreme, ki se v zadnjem času posveča eko kmetovanju. Oba sta bila na tastovi sedemdesetletnici. Kar sicer ne pomeni veliko. Na njej je bil tudi Koco.

»Kaj pa smo mu naredili?« vpraša Kristina.

Tudi Lan Klas se ozre proti stričkom. Zanima ga, ali kdo gleda v njuno smer. Nihče. Namršči čelo in začne oponašati Kocotov kadilski glas:

»Bil sem prvi, ki je vozil kosila upokojencem. In to v socializmu! Krehkreh. Ko naj bi sistem skrbel za tiste, ki ne morejo skrbeti zase. In nisem bil prvi samo na Notranjskem. V celi Sloveniji. Krehkreh. Nisem odkrival tople vode. Hotel sem samo stalno delo brez neumnih direktorjev, da bi lahko pil pivo s prijatelji in hodil na rock koncerte. Krehkreh. Celo tovariše na komiteju sem prepričal, da to ni podjetništvo ampak služba v javno korist. In zdaj mi štirideset let kasneje … kreh … ti pohlepni … kreh … zahrbtni … kreh … dogovore prelamljajoči …«

Vrata cerkve se odprejo. Plaz starčkov, otrok in mamic s pletenimi košaricami v rokah objame Kristino in Lana Klasa, do katerega pritečejo tri bledolične, plavolase deklice v rožnatih oblekicah. Ena od njih je njegova polsestra Klara.

»O, seme zla,« jim reče Lan Klas. »Kdo je vas hudičke spustil v božji hram?«

»Pridi nas pošpricat s posvečeno vodo,« mu rečejo. Odvlečejo ga za cerkev.

Kristina se nasmehne. Spomni se, kako je tudi ona, ko je bila stara dvanajst let, verjela Lanu Klasu, da je voda v majhnem ribniku za cerkvijo, posvečena. V njem so posvečeni krapi. Posvečene žabe.

Kristinina mama pride med zadnjimi iz cerkve. Zatopljena je v pogovor z Danielovo mamo.

 

»Ne vem, zakaj so ljudje tako brezobzirni,« reče Kristinina mama, ko pospravlja blagoslovljene jedi v hladilnik. »Najprej sem bila prav vesela, da se je usedla poleg mene, ker so me vsi grdo gledali, da sem ti hranila mesto. Ampak mi je bilo hitro žal. Ves obred ni niti za trenutek utihnila. Vsa cerkev naju je gledala. Ne vem, kaj je to? Kaj se doma nihče ne pogovarja z njo?«

»Kaj pa ti je imela toliko povedati?«

»Sploh ne vem, kje naj začnem. Si vedela, da imajo denarne težave?« reče Kristinina mama.

»Ne, Daniel ni nič omenil,« reče Kristina.

»Pravi, da jo je tega najbolj strah. Baje še vedno niso plačali fanta, ki je pripeljal hrano za sedemdesetletnico,« reče Kristinina mama.

»Nič ne vem, kaj se dogaja,« reče Kristina. »Prej me je prav stisnilo v srcu, ker me Koco ni hotel pozdravit. Baje mu hočejo prevzet posel.«

»Ja, tudi o tem sem poslušal. Tvoja tašča je končno lahko enako ponosna na vse tri svoje sinove. Najstarejši bo kmalu prevzel restavracijo, srednji bo kuhal za upokojence, najmlajši pa bo predstavljal restavracijo na kulinaričnih festivalih. V zelo ambiciozno družino se boš poročila.«

»Na kakšnih kulinaričnih festivalih? Tudi to prvič slišim,« reče Kristina.

»A veš, kot imajo v Ljubljani Odprto kuhinjo. Ali Gusti di frontiera v stari Gorici. Na takšnih dogodkih,« reče Kristinina mama.

»Vau, to se mi pa sploh ne zdi neumna ideja,« reče Kristina.

»Meni se je pa to zdelo najbolj smešno,« reče njena mama. »Restavracija ne slovi ravno po kulinaričnih presežkih.«

»Mogoče pa je vredno poskusiti z nečim novim,« reče Kristina.

 

Kasneje Kristina sedi na kavču in gleda angleško kriminalko. Njena mama vstopi v dnevno sobo s šivalnim strojem v naročju.

Kristina ugasne televizijo in skoči na noge.

»Zakaj mi ne rečeš, naj ti pomagam,« reče Kristina in iztrga šivalni stroj iz maminih rok.

»Kam naj ga dam?« reče Kristina.

»Na jedilno mizo,« reče mama.

Mama pokaže Kristini skoraj dokončano dolgo resasto krilo.

»Lepo bo. Všeč mi je kombinacija bordo rdeče in olivno zelene.«

»Mislim, da sem naredila napako pri kroju. Preveč mi štrli na bokih. Ti nimaš tako širokih bokov. Mogoče bi na tebi bolje izgledalo,« reče Kristinina mama.

»Ne, mami, to krilo si naredila zase. Prepričana sem, da boš čudovita v njem,« reče Kristina.

»Prav, ga bom pa razparala, če ne bo v redu,« reče mama.

Kristina sedi ob mami, medtem ko šiva.

»Res nisi žalostna, da Brina ni prišla domov za veliko noč?« reče Kristina.

»Kristina, jaz nikogar ne silim, naj hodi k meni na obiske. Mislim, da sem vaju dobro vzgojila in da se znata sami odločati. Zdaj sta odrasli punci. Sem pa zelo vesela, ko vaju vidim. Hvaležna sem za vsako drobtinico pozornosti, ki mi jo naklonita.«

Mami šiva naprej. Kristina še malo sedi ob njej, nato se presede nazaj k televiziji. Medtem se je v mali angleški vasici zgodil nov umor.

Šivalni stroj nenadoma utihne.

»Oprosti, ampak težko te gledam, ko si ne znaš poiskat nobenega dela.«

Kristina obrne glavo. Njena mama se dviguje za njenim hrbtom.

»Pridi z mano,« reče mama.

Kristina ji sledi na drugi konec dnevne sobe.

»Tega sobnega kolesa že dva meseca nihče ni uporabljal,« reče mama. »Pomagaj mi ga nesti gor v Brinino sobo.«

Kristina pogleda kolo. Je sive barve in ima dolge zavite ročaje. Postavljeno je na rdečo pleteno podlogo in do stopnic ga mati in hči kar pridrsata.

»Ne bi bilo mogoče bolje, da bi počakali na očija?« reče Kristina.

»Kristina, tebe sem prosila,« reče mama. »Ne da se mi čakat, ali se bo kaj prikazal iz garaže.«

Kristina pogleda proti prvemu nadstropju in izdihne. Mama zaviha rokave.

»Pojdi na drugo stran,« reče Kristina. »Jaz bom spodaj.«

Ena, dva, tri, mati in hči dvigneta sobno kolo. Mati se začne ritensko pomikati po stopnicah navzgor. Z desno nogo gre stopnico više, leva se ji priključi na isti stopnici. Više ko se dviga, težje postaja breme v Kristininih rokah.

Stopnice so v najtemnejšem delu hiše. Široke so približno dva metra in ob strani imajo nekoliko razmajano ograjo. Za stopnice iz bivalnega v spalni del hiše so kar precej strme. Poleg tega se na sredini ne prelomijo, tako da mati in hči na pol poti ne bosta imeli priložnosti za počitek.

Kristina vidi, kako se mami tresejo roke. Poskuša čim večji delež teže prevzeti nase, a zaradi konstrukcije sobnega kolesa je to skoraj nemogoče. Tudi v njenih rokah zmanjkuje moči. Začne pogledovati proti vratom v garažo v upanju, da bo skoznje stopil oče in jima priskočil na pomoč.

»O, joj,« zakriči mama. »Uhaja mi iz rok. Hitro ga položi.«

Kristina prebledi od strahu. Prepričana je, da se bo kolo prekucnilo po stopnicah navdol.

Vendar se ne. Mama ga odloži na svojo stopnico in Kristina ga sploh ne odloži. Še vedno ga drži. Pod njega podstavi še koleno, da se ji lahko roke malo odpočijejo.

»Čisto potne roke imam,« reče mama. »Ne vem, kaj je to. Počakaj, grem po brisačo.«

Tako naposled le prineseta kolo do vrha stopnic. Mama ga mora še dvakrat odložiti in si obrisati pot z rok, a Kristina niti enkrat ne podvomi v njun uspeh. Kmalu jo postane sram, da je še malo prej upala na pomoč moškega rešitelja.

»Vidiš, kaj se lahko doseže z malo ihte,« reče Kristinina mama.

Pod kolo podložita pleteno podlogo in ga oddrsata do Brinine sobe.

 

»Oči se pa res nič ne prikaže iz delavnice,« čez čas reče Kristina.

»Motor od čolna popravlja,« reče mama, ki sedi poleg nje na kavču. Na obrazu ima očala z vrvico in na kolenih prenosni računalnik. »Za prvi maj greva v Rovinj.«

»Nista rekla, da letos ne bosta vzela pavšala? Ker vama ga vsako leto preveč podražijo,« reče Kristina.

»Ne sprašuj me,« reče mama. »To ni bila moja odločitev.«

»No, če je oči tam srečen. Saj si ga lahko privoščita,« reče Kristina.

»Pojdi zdaj ponj. Čas je, da pokličemo Brino po Skypu. Tukaj mi je napisalo, da je dosegljiva.«

Takoj ko Kristina vstane, že zasliši klicni zvok Skypa. Nekaj sekund kasneje mama navdušeno maha v zaslon prenosnega računalnika.

»Kristina, kaj dobiš, če daš dva polža skupaj?« vpraša oče, ko jo zagleda.

»Ja, celža, oči« reče Kristina.

»Kako si vedela?« reče oče.

»Ker sem ti jaz povedala ta vic,« reče Kristina.

»Nemogoče, jaz ga poznam že vsaj pol leta.«

»Oči, pred več kot dvema letoma sem ti ga povedala,« reče Kristina.

»Ne vem, ne vem. Močno dvomim, da je to res, ampak recimo, da ti verjamem,« reče oče.

»Joj, oči, ti si tako hecen,« reče Kristina in objame očeta. Ko ima brado na njegovem ramenu, zavoha, da mu majica smrdi po cigaretnem dimu.

»Spet kadiš,« ga vpraša.

»Samo takrat, ko popravljam motorje,« reče oče. »Potem laže razumem njihov jezik.«

V tistem trenutku se odprejo vrata delavnice. Vanjo vdre mama z računalnikom v roki.

»Jah, če onadva nočeta priti k nama, bova pa midve prišli k njima, a ne?« govori mama v zaslon.

»Živjo, Brina,« rečeta oče in Kristina.

»No, kaj ni lepo, da je cela družina takole na kupu,« reče mama.

»Jaaaaaa,« reče Brina. »Kako vas pogre …« Brina zmrzne na zaslonu.

»Brina, Brina,« govori mama.

»Wi-Fi ne nese do sem,« reče oče. »Gremo raje v dnevno sobo.«

Triglava četica zapusti delavnico. Sredi poti do kavča v dnevni sobi se Brina odmrzne in začne razlagati, kaj vse se počne v Parizu v velikonočnem času.

 

Ura se približuje polnoči. Kristina potrka na Janezovih vratih. Janez odpre v boksaricah. Kristina dvigne dlan v višino Janezovih oči. V njej ima cigareto.

»Komu si jo ukradla,« reče Janez.

»Kaj ti je mar,« reče Kristina. »Saj je ne boš ti kadil.«

Kristina je oblečena v moško flanelasto srajco in črne pajkice. Na obrazu ima nekaj mozoljev, a jih ne prekriva s pudrom. Janezu se zdi eno najbolj seksi bitij, ki jih je kdajkoli imel ob sebi. Njegova bivša punca, črnopolta princesa s popolno postavo in popolnim obrazom, ji ne seže niti do kolen.

Noč je nenavadno temna. Luna se skriva za oblaki. Kristina in Janez sedita na kamniti klopi na najbolj oddaljenem kotičku vrta.

»Oprosti, da sem tiho,« reče Kristina.

»Ni problema,« reče Janez.

»Seveda je,« reče Kristina. »Če sem te že zvlekla sem, bi te lahko vsaj malo zabavala.«

»Ne, če si me zvlekla sem, da bi bila tiho skupaj,« reče Janez.

»Joj, Janez, midva ne moreva biti tiho skupaj,« reče Kristina. »To sem lahko samo z Danijem.«

»Potem pa mi kaj povej,« reče Janez.

»Ne morem. Preveč sem izžeta.«

Janez se ji nasmehne, a ne reče ničesar. Naslednjih nekaj minut molčita. Kristina zamišljeno gleda predse in opazuje dimne oblačke, ki se valijo iz njenih ust. Janez se trudi, da ne bi preveč zrl vanjo, a včasih ji vseeno ukrade kakšen pogled.

»Se tukaj res nič ne spremeni?« naposled reče Kristina.

»Si nora?« reče Janez. »Sploh ne veš, koliko se je spremenilo v zadnjih devetih letih. Celo Mala vas se je sprijaznila z dejstvom, da je ob avtocesti.«

»Ne norčuj se,« reče Kristina. »Res me skrbi, kaj bo z mano, če bom ostala tukaj.«

»Zakaj?« vpraša Janez.

»Občutek imam, da se vsi tu konstantno ukvarjajo z istimi problemi. In da imajo vsi iste grozne rešitve. Ti greš, in kaj naredita tvoja starša? Tvojo sobo spremenita v ropotarnico. Brina gre in moja starša njeno sobo že spreminjata v ropotarnico.«

»Kaj bi pa ti naredila?« reče Janez.

»Ne vem, posvojila begunca. Odprla umetniško rezidenco in gostila francoske pesnike in švedske fotografe,« reče Kristina.

»To bi bilo fantastično,« reče Janez.

»In ti bi jim lahko kuhal,« reče Kristina.

»Kaj? Jim ne bi kuhal Daniel?«

»Ne, ni šans. Vem, da tega ne bi smela reči, ker sem zaročena z njim, ampak ti res kuhaš stokrat bolje od njega.«

»Hvala, Kristina,« reče Janez. »Ti povem tudi jaz nekaj, česar ti ne bi smel povedati?«

»Daj,« reče Kristina.

»Mene je tudi strah, kaj bo iz nas, če se stvari ne bodo začele spreminjati,« reče Janez.

»Zakaj mi tega ne bi smel povedati,« reče Kristina.

»Ker mi tvoj zaročenec nasprotuje na čisto vsakem koraku,« reče Janez.