Kmetje morajo delati

Moj brat in jaz sva bager, moj brat in jaz sva moštveni duh.

»Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!«

Moj brat koplje, krampa, tlači.

»Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!«

Jaz kopljem, krampam, tlačim.

Najino bratstvo je enotnost in najino tovarištvo je norost.

»Kakšna ilovica, človek.«

Hitim. Ne morem razmišljati.

»Še zemlje!«

Tudi moj brat hiti. To je sreča.

»Daj!«

Veliko bojev je bilo izgubljenih, ker ljudje v svojih norostih niso imeli tovarišev.

»Daj, no!«

Napaka. Veliko bojev je bilo izgubljenih, ker so bili ljudje norim tovariši.

»Ti si na vrsti!«

Sonce straši, da mrkne za gozd, na naju pa čaka še osem dreves.

»Riti ne čutim,« vzdihnem.

»Saj je nimaš,« se zareži moj brat.

Kopljeva, krampava, tlačiva in bruhava v smeh.

»Tudi beder ne čutim.«

»Jih boš pa jutri dvojno.«

Okončine so mehanizacija, pokrajina je tekoči trak. Postopek optimiziran in izpopolnjen.

»To je hujše kot šiht!«

V pogonu sva, in še nas je.

Najprej luknja. Koplji. Potem kamni. Krampaj. Malo zemlje. Tlači. Sliva in kol. Kompost. Šajtrga je prazna. Kako prazna? Jah, tako: prazna. Ti si na vrsti! Moj brat po kompost, jaz v luknjo. Korenine. Mehki laski. Malo zemlje. Malo belega prahu. Kaj je to, poper? Zeolit. Kaj? Vulkanski kamen. To mora biti? Ja. Ker? Ker pač. Ker imaš fore? Vesolje ima fore. Haha, imaš fore! Evo, kompost. Šaflaj! Šaflam, zasipavam, pokopavam, zasidravam. Tlači! Tlačim, potlačim, pretlačim, stlačim. Krampaj! Grebem, podgrebem, zagrebem, zgrebem. Daj! Ne morem razmišljati. Daj, no! Gori na gori gori. Riba raca rak. Drevo dobiva dom. Voda?! Zalivalke so prazne. Aaa! Jaz po vodo, moj brat: »Vesoljne fore, haha!« Drevesce in kol. Dva prekrižana vozla. Je ravno? Ni ravno. Zdaj je? Voda. Zalito. Potlačeno. Zvezano. Je!

Še sedem.

»Nič več ne vidim, jebote.«

»Zato pa imamo baterije.«

»Ma nemoj! Kje pa?«

»Temu se reče mehanizacija, haha. Zgoraj.«

»Zgoraj pomeni zgoraj pri kompostu?«

»Misli mi bereš.«

Moj brat in jaz sva moštveni duh.

»Zdaj mi poveš?! Pred minuto sem bil tam.«

»Am …«

Najino bratstvo je enotnost.

»… Pred minuto je bil še dan!«

Najino tovarištvo je norost.

»To ni normalno.«

»E?«

»Z baterijo slive sadit! Ni normalno.«

Moj brat prhne in hrzkne in izgine na breg, jaz pa ne vem, kaj bi se dalo reči v opravičilo. Tema je in ne morem razmišljati.

»Pravilo vestnega gospodarja!« zakličem, ko končno oblikujem idejo.

»Eee?!« se zasliši od daleč, od zelo zelo zelo daleč, moj brat je potonil v temi. Napenjam oči, kot da bi kaj pomagalo. Na bregu nekdo razpihuje ogenj. Kostanje bomo pekli, pomislim. »Pravilo vestnega gospodarja!« zavpijem še enkrat, v strahu, da bo šla težko pridobljena veličastna misel v nič:

»Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na juuuuu–«

V zanosu pozabim na svežo luknjo pod sabo in zares veličastno omahnem na rit. Riti ni, zato je ne čutim. Nič ne boli. Obležim: napol v vertikali, napol v horizontali. Noge v luknji, trup na gmajni. Čez dolino se v sunku prihuli hlad. Tema požira vse zvoke. Pokrajine ni. Okončin ni. Ni sliv, kaj šele drevoredov. Jaz in ozvezdje, oh, nobenega ozvezdja: tišina. Jesen je skoraj zima. Razširim roke. Je. Bolečina: je. Potuhnjeno se pretaka iz težkih blatnih škornjev v okorne blatne kolke v omahle blatne roke in od tam v štrene, ki so bile še zjutraj lasje, zdaj pa jih je nemogoče razvozlati od blatnih šopov trave. Oktobrska zemlja je mrzla, če ležiš na njej. Lahko dobiš volka v rit. Kaj? Volka v rit. Sama si boš kriva, ko se bo vse vnelo, najmanj jajčniki in mehur. Tema je gosta. Luna je šibka. Jimi! Jimi je črn kakor noč. Jimi, o, izgubljenec. V temi ga slišim, kako med mladimi slivami vohuni za voluharji in mišmi. Kje je zdaj ogenj? Kje je moj brat? Težka pekočina gre iz meč v stegna, skozi medenico v rebra, oh, daj, vstani že! Ko bomo končali, bomo jedli kostanje. Jimi! Jimi, obupanec, skoči v položaj. Na trebuh se mi uleže in kar takoj: prede.

»Ne morem več!« vzdihne nekdo in v temi se ne razloči, iz katere smeri je prišlo.

Iz nevidne pokrajine vskoči roka, moj brat: »Kvišku sidra, zabušanti! Šafla kliče!«

Še sedem.

…

Ko sem tistega maja prišla s knjižnega sejma v Torinu in naznanila babici, da bom prevzela mamino kmetijo, se je prijela za stol. Potem se je obrnila okoli osi in se prijela za kuhinjski element. Malo je brkljala po predalu, po elementu, po peči, pogledala, ali bi mogoče zakurila, se spet obrnila, se spet prijela za stol, se usedla, dala roke na mizo, na najnovejši italijanski prevod mojega prvega romana, ki sem ga kakor trofejo prinesla iz Torina, se zazrla v daljavo v meni in rekla:

»Ampak kmetje morajo delati.«

Treba bi bilo znati pošteno povedati, kaj se je zgodilo potem. Ne na zunaj. Navznotraj. Dobrikam se spominu, da bi zganil dogodke s svojo čudežno prevleko patine in zastranitev; šivam raztrganine, pregibavam robove, peglam, bi rekla moja babica, a vse, kar se izcimi, je larifari. Treba bi bilo znati pošteno povedati: odtrgala se je kepa in pod sabo pomendrala hišo in okop. Ne. Še bolj pošteno: pomendrala je vse okope.

Nekdo je bruhnil v smeh. V nedostopnem kotu slike vidim, kako dvigujem roke pred oči in teatralno plešem s prsti, kako govoričim, ves čas izčrpno govoričim, kako ježim obrvi in se krotovičim v nejeveren, komičen, poškodovan vprašaj. Moja babica žuga s kazalcem in ne reče nič, ne reče: ti se kar smej, jaz pa resno pravim, a glej, že mi zmanjkuje sape, že dojemam položaj, že uvidevam, da ženska pred menoj, moja babica, moja edina še živeča oma, precizno in neprizanesljivo iz oči v oči prešteva svoja – in ne moja – leta, začenši z letom nič, zmeraj vse od leta nič, jih tolmači s sebi lastno nepokorščino in nič kaj jedko; jih v svoji snažni kuhinji polaga na mizo kakor karte za šnops.

V naši družini je bil čas, ko smo v tej kuhinji, na tej mizi, v dolgih ponovitvah igrali šnops na štiri. Stric in teta in babica in dedek in včasih mama in včasih ata in včasih kakšna rezerva, ki je slučajno prišla na obisk, so večer za večerom iskali skrivnosti partije, ki bi bila kaj vredna, in zanjo sklepali brezpogojna zavezništva dva na dva, nato pa v napetih krogih strastno, skoraj manično preštevali padle adute in adute v rokavih. Vsa kuhinja, vsa hiša, drva v peči, čaj na ognju, vnuki, pravnuki, slike prednikov in gasilski koledar: za dobro igro si potreboval dobrega tovariša in z njim za večno tajni slovar prikritih gibov. V njem je bil razložen besedni zaklad, ki so ga kvartaški zavezniki izpisovali s trzljaji glav, rok, ram, podmiznih brc in oči. Prebrati si moral znati vsak neizrečen zlog, opaziti vsak najmanjši pomežik, nato pa nabrane signale prevesti v zbirko kart, ki si jih držal pred sabo.

»Ampak kmetje morajo delati.«

Šnops je igra, pri kateri tovariši sedijo vsak na svoji strani mize, daleč, ob vsakem boku pa po en špijon, nasprotnik. Pred špijoni moraš skriti karte, a še bolj telo. Jezik je pri tem najboljše prevarantsko sredstvo. Zato kvartači govorijo, veliko govorijo, pripovedujejo, ves čas kaj pripovedujejo, še največkrat burkaške skupne spomine, ki bruhajo po kuhinji kakor goreča lava, se strjujejo po kotih kot vulkanski kamen, živa prst, iz katere ob prvem naslednjem dežju zrastejo stoli, miza, ognjišče in vsakdanji kruh. Tako igralci šnopsa, prevaranti za domačo rabo, iz razmetanih spominov čarajo resnico in iz divje, kaotične materije, ki se je dolga leta samosvoje nalagala po kuhinji, oblikujejo junaštva, ki so bila, in herojstva, ki še bodo. Kajti vse videno, vse doživeto in vse slišano, vse izgovorjeno neodložljivo napoveduje življenjski potek: kvartači vijugajo med pripovedkami in srečno karto, in ko v gorki peči zaplamti polnoč, je v vročem čaju žganje, ki diši po slivah, v glavah pa rodovitna megla, bajeslovni humus, ki meša vse skrivnosti, spaja vse usode in vsako, še tako majhno gotovost spremeni v hlap. To je hip, ko se v silovitih stavkih spočenjajo otroci, ko se upoveduje njihova osnovna bit, kvartači se v dolgih besedah preobrazijo v vile rojenice v umrljivih telesih, ki ob zapečkih puščajo resnična darila, neizbrisljivo sled. Kar je namenjeno, se najprej izgovori kot doživeti spomin. Nato se ponavlja, ponavlja, mesi in gnete, modelira, prekuhava, ohlaja in nalaga, iz kroga v krog, iz večera v večer, tako dolgo, tako dolgo, da nekega dne postane resnica in iz resnice: prihodnost.

Tako je bilo, da se je rodil otrok in rojenice za kvartaško mizo so deklico obdarovale s svojimi čudežnimi preroškimi darili. Prva z resnico o besedi, druga z resnico o pesmi, tretja z resnico o daljnogledu, četrta …

»Ampak kmetje morajo delati.«

Bilo je to prase, rožnato in nebogljeno, kakor so rožnata in nebogljena vsa praseta, ki so se pravkar skotila v življenje. Mati svinja, ki je na svet spravila trinajst praset, je bila debela in okorna, saj so prašički, mali roza piceki, dan in noč slepo viseli na njenih seskih, zraven pa cuzali in se redili, da so postajali težki ko krave. »Ooo, boga svinja, trinajst picekov, težkih ko krave!« Treba bi bilo znati pošteno povedati, iz čigave lave je zmešana ta prst, a je nemogoče; vse, kar imamo, je neoskrunljivi sediment. Vidim: modrosiv vrbov drevored spodaj pri studencu, svež travnik, slive prapošnice, njihove okrogle krošnje, moja babica, ki v rdeči janki okopava krompir. Na štrikani koci sedim in pijem lipov čaj, veliko lipovega čaja, toliko ga spijem, da mi ga mora babica dolivati iz skrite rezerve v cekru. Skrita rezerva je v pivovskih flašah, treh ali štirih, jaz pa zahtevam z najpomembnejšo besedo, ki sestavlja moj mali svet: duda. »Kaj naredi lipov čaj! Od rojstva do šole niti enkrat prehlajena!« Babica pobaše motiko in koco in ceker in jaz kobacam za njo v vedno večji razdalji in hodiva in se kobacava mimo nizkih sliv prapošnic, mimo njihovih okroglih krošenj, ob dolgi njivi s krompirjem je sladka trava sproti pokošena, kajti oma hrani mater svinjo, ki je skotila trinajst picekov, da zdaj visijo na njenih seskih ko krave in je reva sitna ko pes. Babica ima rdečo janko in čez njo šekasti predpasnik. Preden vstopi v štalo, pogleda proti meni in reče:

»Prideš?«

Nato se zgodi vse pomešano. Pes Luka laja, jaz kobacam, babica izgine v svinjsko štalo in od tam kraval, grozljiv kraval, neko bitje cvili, neko bitje kruli, moja babica se dere s svojo skrivno mešanico zaskrbljenosti in jeze, jaz sem še premajhna, da bi sploh kaj rekla, da bi se sploh kaj spomnila, a zdaj gre za življenje in za debelo mater svinjo, ki je pozabila prešteti svoje otroke, da je enega nemarno polegla s svojim težkim trupom, ooo, »Eno prase je polegla!«, ubogo prase, rožnato in nebogljeno, speštala mu je parkeljček. Pohabljeno bitje je obležalo v pretresljivem cviljenju, »Duda, duda, duda, duda!«, ko sem se končno prikobacala do babice, je ona že postavljala leseno ogrado in iz ene svinjske štalce delala dve.

Duda. Mala beseda iz otroškega sveta je postala življenje. Štiri mesece je ubogo prase okrevalo v ločeni štalci in gotovo bi umrlo od žalosti in samote, če mu ne bi družbe delal dveleten, mogoče komajda trileten otrok, ki mu je nosil stekleničko z mlekom in zdrobom. »Sedela si na detelji v štalci in prase ti je ležalo na krilu in zizalo flaško in ti si ga cartala kot pupo. Picek duda, si govorila, picek duda.«

To je bila resnica o besedi in prerokovala me je v svinjsko pestrno.

A bilo je še. Bili so popoldnevi, polni petja. Pred hišo prag z asparagusi, rdeče gatrože in mačke v soncu. Bile so tudi kure, kimave in zaletave, kakor so kimave in zaletave vse kure, ki kokodajsajo čez svet; malo h krtini, malo k brajdi, malo na gnoj. Grebljale so po travah in rožah in nesle jajca po najbolj nedostopnih nadstreških in kotih, da smo jih ob jutrih iskali kot slepe miši in zmeraj kakšnega spregledali. Tako je neodkrito jajce v ljubem miru kje pod pozabljeno slamo zorelo in doraščalo v jalov póložnik, ki je smrdel ko tajfl in ni bil dober za nič. »Ooo, gnili póložnik, smrdi ko tajfl, ni dober za nič!« Treba bi bilo znati pošteno povedati, katere karte prikriva ta spomin, a je nemogoče; vse, kar imamo, je dozoreli mit. Vidim: hiša v poletju, pred njo senčnati špingli, visoki in košati, pod njimi miza, zabita v tla, in dve nizki klopci brez naslonjala. Moj dedek kinka pri kozarcu s pijačo, na klopci leži njegova čepica, po kozarcu s pijačo se mirno sprehajajo muhe. Sedim na štrikani koci in momljam pravkar naučeno pesem. Dobro jutro, dobro jutro, gospod kaplan, pa ravno na jutrišnji dan. »Enkrat slišala, pa že znala zapeti! Rojena solistka!« Dedek se izstreli v zrak, kakor da bi ga ugriznil sršen, in krikne in plane in jaz za njim bosonoga in skuštrana in majhna, tečeva in kričiva, on spredaj, jaz za njim, mimo praga z asparagusi, mimo rdečih gatrož, mimo mačk v soncu in mimo sliv – špičasti špingli delajo šnops močnejši, okrogle prapošnice pa mu dajo okus, važna je prava mešanica in bakreni kotel, debele pri vrtu pa niso za šnops, ampak za marmelado. Dedek dirka s platneno čepico in sršeni v riti proti štali, proti njivi, z nasmeškom. Preden izgine za vogal, se ustavi, pogleda v mojo smer in zakliče:

»Pridi!«

Tam, kjer je lani rasel krompir, zdaj valovi pšenica. Kar sledi, je ena sama pesem. Ja žena mi je umrla, gospod kaplan, pokopat jo bo treba, gospod kaplan, na britof za zidom, gospod kaplan, pa ravno na jutrišnji dan. Moj dedek je kaplan in dirigira, jaz sem faran in prepevam, oba pa sva rdeča, kajti v nastop vlagava vse, kar najdeva v pljučih in grlu, poleg pa še ploskanje in skakanje in kriljenje in butanje z nogo ob tla: za ritem. »Glasneje! Za petelinom! Še glasneje! Bolj živo!« Fuzbal smo špilal na celjskem britofu, na celjskem britofu, žoga bila je mrtvaška glavica, mrtvaška glavica, tekmo je sodil najlepši okostnjak, najlepši okostnjak, v golu pa bil je njegov starejši brat, njegov starejši brat, njegov starejši braaaat!

Šu! Šu! Šu! Pravkar naučena pesem je postala strašilo. Ves mesec julij so kure uhajale v žito med klasje in gotovo bi bila njiva opustošena kakor na sodni dan, če je ne bi varoval trileten, mogoče komajda štirileten otrok, ki je tekal za kurjimi tatiči in jih strašil s pesmijo o britofih in kaplanih, dirigiral pa je dedek, grobokop. »Z enega kraja njive na drugega si tekala in pesmi si prepevala in kure so bežale skoraj po zraku. A kako je šele bilo, ko si dobila vokmen na kasete! Kasetnik za pas, slušalke za vrat, glasnost na ful in marš! Tike tike tačke, tri zelene mačke, Metka, Metka, knedl, vija vaja ven.«

To je bila resnica o pesmi in prerokovala me je v kurjo pastirico.

Če bi zdaj komu rekli, da smo doživeli jeseni, ko smo koruzno slamo za kravjo krmo in steljo z golimi rokami zlagali v pokončne stave, ki so spominjale na indijanske šotore iz kavbojskih filmov, bi nas pogledal kot bik v nove dveri. Smo ljudje ali nismo, za kaj pa imamo stroje? Kar primerjaj, človek, en dva tri, pa ti mašina vso njivo s koruzo zreže v silažo, zdaj pa primerjaj, en dva tri, na roke žeti, na roke vezati, na roke staviti, koruznica pa pika, da si gobav ko kugovec. »Ooo, koruznica! Žeti, vezati, staviti, gobav ko kugovec!« Treba bi bilo znati pošteno povedati, koliko cukra in koliko šnopsa je ulitega v ta čaj, a je nemogoče; vse, kar imamo, je sladkobni izcedek od ust do ust. Vidim: zgodnja jesen, mokra in sveža, kucelj pri štali spominja na šotorsko naselje v preriji. Teti Vesni lica žarijo od hlada, v debelem štrikanem puliju poskakuje od hiše, v rokah drži mucko, ki cvili. Moj šotor šumi in šelesti, malo pa tudi pika. V sami sredici sedim, stisnjena med nagrmadena koruzna stebla. Nihče me ne vidi. Nihče ne ve, da sem tu. Suho koruzno listje plapola v vetru kot zmagovite zastave. »Kakšne pupike! Nobenih pupik! Z mačkami sta se igrali in z rešpetigo!« Teta Vesna v zarotniškem poskoku stisne mucko tesno k sebi, na nogah ima rdeče gumiškornje, in vsakič ko se odrine, po zraku za njo zaplapolata dve rumeni kiti. Mucka cvili, koruznica šumlja, od brajd padajo oranžasti listi, oma cepa drva, pes Luka lula, od kapele pelje avto, nihče ne ve, da sem tu, razen tete Vesne, ki zarotniško poskakuje in je že skoraj pri meni, v preriji. V razposajenem koraku ji lica žarijo od hlada, rumeni kiti plapolata, na čelo ji v električnem ritmu poskokov pada prepoten otroški frufru. Mucka se izvije iz njenega objema in v cviležu pristane na tleh. Teta Vesna razkrečenih nog obstoji pred izdolbenim vhodom svojega koruznega skrivališča. Preden smukne vanj, pogleda proti meni in reče:

»Prideš?«

Nato se zgodi vse pomešano. Stečem iz svojega šotora v njenega in stisneva se tesno tesno v skrivni duplasti brlog. Teta Vesna izpod štrikanega pulija zmagovito potegne velik medeninast daljnogled, dedkovo vojaško rešpetigo, in med koruznimi stebli postane gorko in krotko in zadihano, in že nastavljava rešpetigo na nos in delava luknjo med koruznimi stebli, da bi videli ven. Nič. Zakaj pa je taka megla? Ostrino moraš naštelati! E?! Ostrino! Teta Vesna zasuče šraufek na rešpetigi, in že se bolje vidi, veliko bolje, od kapele pelje avtobus, na igrišču Čili in Štef in Črnčec in – kdo pa je oni z brki? – v nogometnih dresih nabijajo žogo, po zraku leti avion, ki gre iz Afrike v Ameriko, nizko nad bregom jadra abuh, »Ojoj! Krave letijo! Krave letijo!«, na noge, kvišku, iz šotora, »Ven! Skoči ven! Veeeeen!« Zdaj jih lahko vidiva tudi s prostim očesom, krave tečejo z brega mimo hiše proti štali, proti nama, in deda daleč daleč za njimi, očitno jih je prestrašil abuh na nebu, ali pa samo kakšna kravja kaprica, ki jih je pognala v dir kakor zmešane, zdaj zdaj bodo tukaj in daleč za njimi deda, ki je pozabil napeljati drot čez makadam, ki pelje mimo štale proti glavni cesti, »Zgrabi drot! Zgrabi drot! Krave letijo!«, oma se dere in maha s sekiro za cepanje drv, da jo od sile zalučava v zrak, a res ni potrebe, ni panike, ni problema, teta Vesna in jaz sva že zdavnaj na položaju.

Rešpetiga. Prepovedana igrača je postala glavni akter. Ves večer se je dedek mulil od jeze in babica ni vedela, komu naj da prav, a krave so kakor zmešane zletele s paše v štalo in gotovo bi jih neslo direktno na državno cesto, če jih ne bi z drotom čez makadam pravočasno ustavil štirileten, mogoče komajda petleten otrok, ki je z dedkovim daljnogledom in teto Vesno stražil v karavli iz koruzne slame. »Po postelji si skakala in z malim plastičnim glavnikom si mahala in deda se je kislo držal, dokler nisi rekla, daj, deda, ti naredim frizuro, in je bil volk sit in koza cela in je bila tudi kraja rešpetige pozabljena.«

To je bila resnica o daljnogledu in prerokovala me je v kravjo vodnico.

»Ampak kmetje morajo delati.«

O babica, kača. Trup se mi je gumijasto usločil pod nenadno in nerazpoznavno težo, da sem v lahnem vzdihu zdrknila nazaj, nekam v nizko naslonjalo kuhinjskega kota, medtem ko je moja babica vzravnano sedela na svoji strani mize. Od podlahti čez lopatice me je zalilo vroče in takoj zatem mraz. Kje je ključ? Z vso vnemo sem zrla v žensko pred sabo, v njene roke, ki so s preprosto samoumevnostjo ležale na moji novi knjigi, v njene mehke gube, jasno čelo, resne oči, iskala sem namig, ki bi iz njenih besed razvozlal smisel, locirala vejice in pike, ki jih je postavljalo njeno telo, kajti jezik je gotovo narejen za ukano, mora biti za ukano, kakšen stavek pa je to, kmetje morajo …

»Oma, veš kaj …«

Vsemogočna usoda je lebdela nad mizo in ni dovolila ugovorov. Iz vseh por stare kuhinje so mezele resnice o otroku, preteklosti o otroku, prihodnosti o otroku, in otrok je brezmočno prevajal pradavni besedni zaklad, ki ga je vezal v ta prostor, in ugibal adute, ki mu jih je za to partijo namenil delivec kart.

»… nisem priplavala po župi. Če te lahko obvestim, sem odrasla na kmetiji. Vem, koliko dela je s tem.«

Oh, otrok! Kakšno prevarantsko, puhloglavo, površno sprenevedanje. To je vse, kar zmoreš?

»Žal ti bo.«

»Prosim?«

»Žal ti bo, zapomni si.«

Ne, tega nisem pričakovala. Oma, kača, me je zapeljevala z mojimi lastnimi dvomi, in telo se mi je napihovalo v nepoznano otroško kljubovanje, trmo.

(GOSPOD Bog je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.«)

»Žal ti bo.«

(In človeku je rekel: naj bo zaradi tebe prekleta zemlja. S trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.)

»Prosim?«

(In GOSPOD Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja.)

»Žal ti bo, zapomni si.«

To ni bilo več smešno. Naslonila sem lahet na rob mize in se prisilila v globok vdih. Oma, veš kaj, ne štekam. Saj ne grem na fronto. Ej! Nobene vojne ni. Nekaj nasedlih pufov, ja, in kakšen sosedski spor, a vse, kar je prav … Postajala sem jezna in lahko bi prisegla, da so se mi nekje nabirale solze. Kaj sem pričakovala? Da bo pokleknila ob peči in začela slaviti GOSPODA? Da bo kriknila od sreče in v navdušenju planila v zrak? Tam je drevo, tu so ključi od raja? Ne. To ne. Želela sem, da ve. Predstavljala sem si, kako reče: … Kaj? Kaj drugega pa bi sploh lahko rekla? Bravo, junaki? Pa srečno, tovariši? Ona, ki je vse življenje okopavala njive, obdelovala polja, kosila travo, grabila listje in hodila v studenec po vodo, ki je skrivala, kogar je bilo treba skrivati, dajala jesti, komur je bilo treba dajati jesti, ki je vzgajala otroke, vnuke in pravnuke, moja oma, ki …

»Jaz samo povem, kar mislim. Ti pa imaš, kot češ.«

Aleluja.

Trajalo je mesece, preden sva znova načeli to temo. Bil je oktober in na kmetiji smo nasadili osemdeset mladih sliv, prapošnice in špingle in velike zelene renklode, čačanske lepotice in bosanke, navadne češplje in ringloje. Dan po sajenju sem od bolečin v riti komaj stala, a ni šlo drugače, kajti sedeti nisem mogla. Čez svet je rohnel naliv, ki je spominjal na jezdece apokalipse. Medtem ko sem razmišljala o pravilu vestnega gospodarja in sajenju z baterijo, je oma na peči kuhala čaj. Med drobljenjem lipovih cvetov v lonček je rekla:

»To bo vse zmrznilo.«

»Kaj?«

»Slive. V tisti dolini ti ne bo nič rodilo.«

Skušala sem požreti cmok v grlu, pa me je premagal jok. Nisem mogla razmišljati. Utrujenost se mi je zažrla v vse pore. Obrnila sem ji hrbet in pogledala ven, v dež. Še vedno so čez okno visele stare zavese s cvetovi. Te zavese sem poznala kot lastno telo. Tukaj si je dedek bril brado in brke. Pri kuhinjskem oknu je sedel, na kljuko je obesil okroglo premično ogledalo. Nato je z debelim čopičem razpenil milo in se namazal po licih in vratu. Brivski nož je brusil s kamnom iz kovinske škatle. Med britjem so bile zavese zataknjene za velikanski radio v kotu. Ko je končal, jih je zagrnil nazaj in svetloba v kuhinji je znova postala bela.

Prijela sem se za stol in pogledala proti babici. V levi roki je držala kruh, v desni pa nož:

»Lakota bo prišla, poslušaj, kaj ti govorim. Že zdaj se vidi, suša bo še hujša suša in poplave bodo še hujše poplave in mraz bo še hujši mraz in veter, joj, veter bo še hujši veter in odnesel bo vse, kar smo imeli, kar imamo, kar bomo imeli, jaz se vetra bojim, takega vetra ne pomnim, zemljo bo odnesel in njive bodo popokale in …«

To je bila resnica o boju in prerokovala me je v zgodbo, ki bi jo bilo treba znati pošteno povedati.