Bog pomaga tistemu, ki si pomaga sam

Zgodba iz knjige Od vsega dežja sveta (LUD Literatura, 2020, zbirka Stopinje)

Hugo Mujica

Videti je bilo kot strela, a kot strela, ki se ni ugasnila, ki ni sprostila svojega bliska, ki je zadrževala svoj grom. Vse se je razsvetlilo, bilo je na ogled vsakemu, ki bi želel gledati, razkrivalo je vsakega, ki bi se želel skriti. Prvi impulz, ki ga je nagonsko ubogal, je bil, da otrpne, tako da je celo zadržal dih in se trudil, da bi kar najbolj napel ušesa, medtem pa je s pogledom iskal temen prostor, kamor bi se skril, kjer bi se spet počutil varnega. Zagledal ga je: bil je pas sence, ozek in dolg. Ozek, a ne tako, da se ne bi mogel, če bi prišel do tja, skriti pred nevarnostjo, pred nevarnostjo, ki jo je začel čutiti kot smrtno. Senčni pas se mu je zdel edino obzorje luči, obzorje rešitve.

Ocenil je razdaljo in izračunal, koliko časa bo rabil, da jo bo premagal. Razdalja se mu je zdela astronomska, čas enak večnosti, premagovanje razdalje pa samomorilsko. Vedel je, da bi tudi najmanjši gib, ki bi ga naredil, nevarnost povečal tisočkrat, milijonkrat, milijardokrat. To je pomislil in se hkrati zavedal, da vztrajanje pri miru pomeni združiti te milijone nevarnosti v eni točki: v točki, kjer je otrpnil, izpostavljen, gol. Dati čas sovražniku je bilo isto kot dati mu svoje življenje, mu ga izročiti. Zgrožen je čutil, da sta se obe alternativi združili v en in neizogiben cilj: smrt.

A ni bila smrt tisto, česar se je bal – ta bi vsaj prekinila grozo, ki jo je čutil zdaj –, žalostilo ga je to, da se bo moral posloviti od življenja, od vsega, kar je imel v tem življenju rad, od vsega, česar ne bo več videl. Res je sicer, da ne bo zapustil veliko, v resnici bo zapustil malo, zelo malo, a kako naj ne bi čutil, da je to malo vse, da je bilo vedno vse in da je bilo prav to vse tisto, kar bo moral zdaj zapustiti. Pustiti za sabo in za vedno.

Toplina, s katero je njegov spomin zaobjel ta svet, ta njegov majhni svet – majhen, a še vseeno svet –, mu je vlila moči, obudila upanje, mu vlila poguma. Moral se je odločiti, moral se je odločiti zdaj, če ne, če se ne bo odločil, se bo zanj odločil nekdo drug, in odločitev, ki jo bo ta sprejel, je bila tista, s katero je bil sam pripravljen odlašati ali pa jo vsaj zagovarjati. Čutil je, kako se iz njega nagonsko izvija krik, tisti krik, ki se rodi iz lastne nemoči in ki zahteva moč, ki ni tvoja lastna: molil je.

»Bog pomaga tistemu, ki si pomaga sam,« si je rekel, kot da bi se odzval na svojo lastno molitev, kot da bi bil ta odziv na samega sebe odgovor Boga. Besedo »Bog« je spregovoril še negiben, preostale besede pa je izrekal čedalje težje, medtem ko se je že gnal proti oddaljeni senci. Medtem ko je tekel proti temni zaščiti, ki jo je bežno zaznaval v daljavi. Proti temnemu nebu, tistemu senčnemu upanju, ki se je utrnilo kot svetal, bleščeč cilj.

Takoj ko je naredil prvi korak, je začutil, da mutirajo njegove zaznave, njegova ocena strategije, ki jo je zdaj udejanjal: z vsakim naslednjim korakom je čutil, da je upanje zaostalo še za en korak, da je tistemu, kar je na začetku poimenoval upanje, zdaj rekel norost. Norost vere v to, da lahko pride do cilja, ki si ga je sam izbral, do rešitve, za katero je verjel, da jo lahko doseže.

Komaj je začel teči, je sredi planjave, ki se mu je zdela neskončna in ki jo je moral še prečkati, planjave, za katero se mu je zazdelo, da se čedalje bolj širi, videl, kako se izrisuje otok sence. Kot oaza sredi ogromne divjine, kot ogrinjalo, ki pada z neba, da bi prekrilo njegovo goloto, kot božanski odgovor sredi te puščave, za katero je že začenjal verjeti, da je ne bo preprečkal živ. Puščave, kjer je že začel obupavati. »Bog pomaga tistemu, ki si pomaga sam,« je zdaj ponovil že povsem neomajno, kot da s tem potrjuje pravilnost svoje odločitve. Kot da nagrajuje samega sebe.

Zdaj, ko mu ni bilo treba več lagati samemu sebi, si je lahko zavestno priznal, da se je pognal proti nedosegljivemu cilju. »Pri ciljih, ki si jih sami izberemo,« je razmišljal in si očital zgrešenost cilja, ki si ga je izbral, temnega obzorja, ki ga nikoli ne bo dosegel, »mislimo, da tečemo proti odrešitvi, a tečemo v past, v kletko svojih lastnih mejà.« Ja, cilj je bil nedosegljiv, a zdaj je spoznal, da je prav zahvaljujoč nedosegljivemu odkril čudež dosegljivega: to novo senco, ki se je pojavila nekaj korakov od tam, kjer je začel, to novost, ki je ni vračunal in je bila zato brezplačna. Ta čisti dar, ki ga je čakal oziroma, še več, ki ga ni čakal, ampak mu je prišel naproti z enako hitrostjo, s kakršno je sam tekel tja, kamor ni prišel.

Takoj ko je nehal razmišljati o tem, je v notranjosti začutil bolečino, zbadanje: bila je krivda, spet je bila krivda. Krivda, ker je podvomil o Božji previdnosti. Krivda, ker je bil tako nehvaležen temu Bogu, ki je iz bitij, kakršno je on, iz vseh majhnih in zavrženih tega sveta naredil svoje izbrance, svoje varovance. Kakor se navadno dogaja v mejnih situacijah, se je krivda brez vsakršne logike sprevrgla v veselje, v evforijo, začel je misliti, hrepeneti, hrepeneti po vsem, kar je imel še pred sabo, po vsem, kar bo še doživel. Bil je, končno, evforičen zaradi prihodnosti, ki se je začenjala na robu odrešilne sence.

Veselje, sreča in hvaležnost za ta čudež, za to ogrinjalo Previdnosti, za katero se mu je zdelo, da se celo povečuje, da se širi, da bi ga prej doseglo, za to ogrinjalo, ki se mu je približevalo, ki ga je iskalo, kot je on iskal to senco. Dokončno in zares je čutil, da si pripadata … Dokler ni uvidel, dokler ni začutil, da gre za veliko več kot zgolj za občutek: dokler ni teže te sence začutil na sebi. Dokler ni nehal čutiti.

»Ogaben mrčes! Kateri hudič jih je ustvaril?« je z gnusom vzkliknila gospodinja, ko je ščurek, ki ga je odkrila na tleh svoje kuhinje, sploščen obležal pod njenim čevljem. Ravno je vzela iz kredence dva kozarca, ju pogledala proti luči, da bi preverila, ali sta čista, se z gnusom ozrla na ščurka, ki je bil zdaj le še razvlečen rjav madež na belih tleh, in spet ugasnila luč.

Prevod: Urša Zabukovec

O avtorju. Hugo Mujica (1942, Buenos Aires), pesnik, esejist in duhovnik, je bil nekoč del hipijevskega gibanja, ukvarjal se je s fotografijo in slikanjem, bival v jogijskih skupnostih, eksperimentiral z drogami, slednjič pa se je odločil za pot mistike in osmišljenega bivanja. V kratkih zgodbah se Mujica na svoj način, se pravi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kresničke

    Liu Zakrajšek

    Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

  • Rojstni dan spodletelega revolucionarja

    Etgar Keret

    Nekoč je živel bogat moški. Zelo bogat. Preveč bogat, so rekli nekateri. Pred mnogimi leti je nekaj izumil ali pa je nekomu ukradel izum. Od takrat je minilo že toliko časa, da se niti sam ni več spomnil. Izum je prodal velikemu konglomeratu za bajne vsote, vse je vložil v parcele in vodo.

Izdelava: Pika vejica