Angeli nad Atosom

Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

Še kar ga je mučilo. Kako, kako, kako? Žgalo ga je v sapniku in sol se mu je čedalje bolj zažirala v grlo. Povedali so mu, da se mora postiti, vendar še bolj moliti. Potem bo odgovor prišel. Kje je odgovor? Pomislil je na prenosni računalnik, ki ga je pustil v samostanski garderobi. Pravzaprav ga je pretihotapil. Zaželelo se mu je bliskajočih pikslov in barv. Tudi telefon bi prav prišel. Njegova gladka površina, zaobljeni robovi. Daleč stran, onkraj gore, je polno smisla, je pomislil. Tu pa ni ničesar, samo stoječi čas.

Izmeril si je pulz. Vrtelo se mu je v glavi, zato je odprl vrata celice in stopil ven. Pred njim je zraslo drevo in kmalu tudi morje. Na tej slani ploskvi, je spet pomislil, se razbije sleherna misel. Morje je polno nerazumljivih oblik. Odprl je steklenico z vodo in si umil obraz. Namenil se je nazaj v celico. Do tja je porabil skoraj eno uro. Vsak korak mu je vzel eno minuto. Nadmorska višina dveh tisočev mu ni prijala, včasih mu je piskalo v sluhovodih in ga tiščalo na dnu lobanje.

Zvečer je poskusil še zadnjič. Bila je že gosta tema in na gori je pihal močan veter. Začel se je plaziti in se oprijemati kamnov. Vseeno je molil in se prepričeval. Rekel si je, da bo poskusil še enkrat. Po dveh urah je s težavo odprl vrata kapelice. Vsak večer je hodil sem dol, kjer se je v temi oziral k podobam na oltarju. Velikokrat je zaspal, se zbudil, molil, spet zaspal in se proti jutru odvlekel nazaj v celico. V prvih dneh je zaznaval napredek, čutil je, kako se nevidne božje roke stegujejo in prebadajo nebesne plasti. Vsekakor je čutil gibanje zraka. Ali pa so to bile vešče, ki so se v sanjah zaletavale v njegovo trudno lice, otrplo od mraza?

Zdelo se mu je, da v daljavi sliši stokanje avtoceste, in posumil je, da se je veter, preden se je razširil po gori, podrgnil ob oljčni nasad. Pokleknil je k zidu, ki ga je razgnala debela drevesna korenina. Ponoči se mu je sanjalo, da so se kosi premoga v rudarjevi samokolnici spremenili v diamante in da je z ostrim nožem na rezine narezal bistro potočno vodo. Slišal je gozdnega konja, kako s kristalnimi kopiti topota po srebrni mesečini.

Odločil se je, da je dovolj. Prepričan je bil, da ga menihi ne bodo iskali. Tak je bil zakon gore. Še zadnjič je odškrnil vrata in pogledal gor proti oltarju.

Bog diha s pomočjo votlih pljuč, božji atomi so neprecenljivi in prosojni. Prav takšne so njegove neslišne noge. Lahke so in hitre. Bog se zakriva. Včasih je zakrit v mačko, včasih v kip svetnika, včasih v kamen na križpotju. Deus absconditus, mu je šinilo skozi možgane.

Takrat se mu je zazdelo, da je Bog ustavil čas. Veter je prenehal škrabljati. Skozi njegovo zavest so švignile številne podobe njegovega življenja. Zelo hitro so se menjavale. Nato se je niz slik ustavil in zagledal je golo žensko. Vzdihovala je, njene prsi so se tresle od pohote. Njeno telo je postajalo čedalje bolj meseno in ni hotelo izginiti. Deus omnia videt.

Tedaj je silovito počilo. Prepričan je bil, da je v streho kapelice treščilo. Ali da je močan sunek vetra iz strešne konstrukcije izpulil opeko. Prestrašeno je pogledal v strop. Nenadoma se je v opažu pojavila sijoča razpoka, ki je začela naraščati. Rasla je in rasla ter se širila. Nato je v sredo kapelice padel snop migotajočih žarkov. In glej, iz razpoke so se začele valiti trume angelov, cele stotnije veselih in prepevajočih mladeničev. Bilo jih je točno 7444. Ko se je nagledal njihove lepote, je počasi premaknil pogled na oltar in še niže na mizo, na kateri je stal kelih. V tistem hipu je opazil, kako se telesa angelov nad kelihom vrtinčijo v spirali, zmanjšujejo in izginjajo v njega notranjosti, da bi se napila. Čarovnija je morala trajati zelo dolgo. Nato se je približal kelihu in na njegov topli rob prislonil ustnice.

Uganka je bila rešena.