Slepa gospa
Bernarda Jelen
O, srebrno-bela bohema!
Iz hadovega spanca
te je zdramil lajež pekinškega psa,
zdaj v prebujanju odmevajo živi rezi gonga.
Tvoja Itaka je skrito vedro ajatola,
v pritoke nežno zliva sveto pismo.
Tvoje palače so goreč kostni lok
nad standfordsko zenico,
ki vrača starodavna zla pohajkovanja,
maščuje mlado kri –
kolonije stoletij so jo puščale iztekati
skozi sito lažnivih obljub.
O, zaslepljena kičasta mladenka!
V tvojih prsih je pepel,
ne odsevajo modrosti zemlje,
ne obnavljajo vrelega poganskega mleka,
da bi zdravilo žalostna telesa;
pili smo mrtev papir,
žrli navidezno zrušene svinčene zidove,
posiljeval nas je vonj globokega časa.
Odrasli smo v fantome –
z umom umazanega velemesta
so naše roke znamke brezdelja.
Zdaj prihajajo, njihovi koraki režejo mreno,
razpirajo mednožje trhlih korenin.
Oplodili te bodo, slepa gospa,
ti vrnili črno seme,
s katerim si brezvestno pitala
nerojene kapsule otroškega joka.
Razpočili bodo pohlepno maternico zlatih zvezd,
z vetrom razbili Freudovo lobanjo.
Zakaj si gledala s slepimi očmi?
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.