Slepa gospa

Bernarda Jelen

O, srebrno-bela bohema!

 Iz hadovega spanca
 te je zdramil lajež pekinškega psa,
zdaj v prebujanju odmevajo živi rezi gonga.

Tvoja Itaka je skrito vedro ajatola,
v pritoke nežno zliva sveto pismo.

Tvoje palače so goreč kostni lok
 nad standfordsko zenico,
ki vrača starodavna zla pohajkovanja,
 maščuje mlado kri –
kolonije stoletij so jo puščale iztekati
skozi sito lažnivih obljub.

O, zaslepljena kičasta mladenka!

V tvojih prsih je pepel,
 ne odsevajo modrosti zemlje,
 ne obnavljajo vrelega poganskega mleka,
da bi zdravilo žalostna telesa;
pili smo mrtev papir,
 žrli navidezno zrušene svinčene zidove,
posiljeval nas je vonj globokega časa.
Odrasli smo v fantome –
 z umom umazanega velemesta
 so naše roke znamke brezdelja.

Zdaj prihajajo, njihovi koraki režejo mreno,
 razpirajo mednožje trhlih korenin.
Oplodili te bodo, slepa gospa,
 ti vrnili črno seme,
 s katerim si brezvestno pitala
nerojene kapsule otroškega joka.

Razpočili bodo pohlepno maternico zlatih zvezd,
z vetrom razbili Freudovo lobanjo.

Zakaj si gledala s slepimi očmi?

O avtorju. Bernarda Jelen (1972) je profesorica slovenščine in zgodovine, zaposlena na I. gimnaziji v Celju, kjer vodi knjižnico in skrbi za literarni utrip na šoli. Otroške pesmi je objavila v revijah Cicido in Ciciban, pesmi za odrasle v Vpogledu, Mentorju, Lirikonu, Poetikonu, Apokalipsi in Sodobnosti. Z družino živi in ustvarja v … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mesec ugodnosti

    Maja Oven

    V zapleteni vzorec misli / bom oblekla okroglino zemlje, / da je ne bo zeblo. / Kako preprosto.

  • Katalog naravnih pojavov

    Uroš Marolt

    zaprem oči in vidim / notranjost telesa / lev se drgne z licem / ob moje notranje lice

  • Sredotežnost

    Eva Ule

    Zadrtost v trup / ranjene vrane / te sili v molk.

Izdelava: Pika vejica