24. February 2023

Še bi stala na tem vogalu

Andreja Vidmar

Znova

 

Pet minut na vogalu, pri oknu
se prestopava.
Čeprav tam glušim, slepim,
izgubljam spomin,
čisto nema nisem.
Zlogi mi pobegnejo,
omenjam hišne ljubljence,
kam grem za počitnice.
Doda, da je enkrat po nesreči
povozil domačo mačko.
Ko je bila mladič, jo je rešil.

Roke se nama izmuznejo
drug proti drugemu.
Rdečica mi sili v beločnice,
da morava iti, rečeva skoraj hkrati.

Še bi stala na tem vogalu.

 

 

Lastovka

 

Sredi zaljubljenosti
v eno zlivava
svoji beli lisi
na prsih in trebuhu.
Drug drugemu
se zakopljeva
v perje,
daleč pod okvir peruti greva.
Iz grl izvabiva
krvavordeč šepet.
Kot ptičja kvarka
brez kril in repa,
odlebdiva.
Ne skupaj,
vsak na svojo stran.

Načrtujem, kam bi šla,
kako gnezdila v postanku,
ne gledala nazaj.
V resnici se ves čas ukvarjam
z lovljenjem ravnotežja.
Da ne bi bila sama,
tako sama,
si želim.

 

 

Strah 

 

Večkrat,
takrat, ko se začasno
ali za zmeraj
od mene odmikajo
ljubljeni ljudje,
ali samo mislim, da bodo odšli,
potem pa ne,
me ponoči
zbuja lastna koža.
Oklepa, srhi,
ne dovoli mi premikanja.
Na njej so komajda vidne špranje.
Z dihanjem se odpirajo in zapirajo
kot lačna usteca.
Spominjajo se davnega,
dolgega nedotika.

O avtorju. Andreja Vidmar je profesorica angleškega jezika na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Raziskuje ustvarjalne pristope v poučevanju in učenju, vodi delavnice kreativnega pisanja ter skupaj z dijakinjami in dijaki pripravlja dogodke in predstave ob različnih priložnostih. Rada ima glasbo (že veliko let poje pri Vokalni skupini Vivere iz Slov. Bistrice), … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Okno v času

    Neva Lučka Zver

    (Poezija,  2 min)

    Bilo je nekakšno vnetje. Ampak v takih obdobjih se počutim živo. Ker sem vsrkana v sedanjost. Ali pa v obsesije, saj ne vem. Izgubim orientacijo. Ničesar več ne načrtujem. Morda celo ničesar ne pogrešam. Kot kadar potuješ brez vnaprej določene poti, brez obveznosti, brez prihodnosti. In ne veš, kje boš spala; ob kom se boš zbudila.

  • Moje življenje in (ne)smisel

    Blaž Cotman

    (Poezija,  < 1 min)

    na primer ko mi doma / kjer mimogrede povedano živim / moja partnerka velikodušno zaupa / včasih kar brez besed / da me obožuje in ljubi / pa čeprav si objektivno gledano zaslužim brco v rit 

  • Sanje in stvarnost

    Ana Kalin

    (Poezija,  1 min)

    Sanjam o svojem telesu, / pokončnem, / sproščenem, / svobodnem.

Izdelava: Pika vejica