Še bi stala na tem vogalu

Znova

Pet minut na vogalu, pri oknu
se prestopava.
Čeprav tam glušim, slepim,
izgubljam spomin,
čisto nema nisem.
Zlogi mi pobegnejo,
omenjam hišne ljubljence,
kam grem za počitnice.
Doda, da je enkrat po nesreči
povozil domačo mačko.
Ko je bila mladič, jo je rešil.

Roke se nama izmuznejo
drug proti drugemu.
Rdečica mi sili v beločnice,
da morava iti, rečeva skoraj hkrati.

Še bi stala na tem vogalu.

Lastovka

Sredi zaljubljenosti
v eno zlivava
svoji beli lisi
na prsih in trebuhu.
Drug drugemu
se zakopljeva
v perje,
daleč pod okvir peruti greva.
Iz grl izvabiva
krvavordeč šepet.
Kot ptičja kvarka
brez kril in repa,
odlebdiva.
Ne skupaj,
vsak na svojo stran.

Načrtujem, kam bi šla,
kako gnezdila v postanku,
ne gledala nazaj.
V resnici se ves čas ukvarjam
z lovljenjem ravnotežja.
Da ne bi bila sama,
tako sama,
si želim.

Strah 

Večkrat,
takrat, ko se začasno
ali za zmeraj
od mene odmikajo
ljubljeni ljudje,
ali samo mislim, da bodo odšli,
potem pa ne,
me ponoči
zbuja lastna koža.
Oklepa, srhi,
ne dovoli mi premikanja.
Na njej so komajda vidne špranje.
Z dihanjem se odpirajo in zapirajo
kot lačna usteca.
Spominjajo se davnega,
dolgega nedotika.