Ruzak

Prek robov mize,
razpela žaluzij,
v kotih, nabranih s čudaško plesnijo,
leži v sopari izpit
ves periodni sistem.
V jesen
me je prebudilo truplo,
pošepetalo nežno z boki:
kje sem kje sem
in moje neukrotljive dlake
na nogah,
moj emšo in hkrati
lastna institucija
v vednosti:
Nisi se
pobrila.
Soočena z groteskno gladkostjo,
nepoznano,
obdana z žalostjo
vsake izpuljene dlake v
manj samostojno, manj žensko,
manj ti in v hipu
povsem odvisna od objema
svoje ozkosti, v katero si se ujel,
in v platno na tebi,
nikoli zares moje, in
ven ne znam zlest.
Pregriznit
emancipatorni ruzak,
to dušečo obtočno žilo,
pojest vse druge,
ne sebe.
Pregriznit
v polje pogleda,
ki mi zamegli zenice in
prodira
tako globoko
do občutka,
da te bom ponovno rodila
v zraščen skupek teles in
glav, visečih na vrt.
Ves plešast se boš zatekel v gozd,
ljudje te ne bodo sprejeli,
ne ptice
ne nočne živali,
celo kopensko kraljestvo
ti bo odtujeno.
Amfibija te bo klicala,
splavil boš s paglavci
do dna,
pesek te bo izoblikoval
s ščetinastimi luskami in
stotero očmi.
Nebitje,
preganjano z ladjami mornarjev,
basenska pesnitev,
polzeča iz rek in tresoča
kot želatina na porcelanastem
krožniku.
Noben ruzak ti več ne bo prav.