LUD Literatura

Odpiranje in zapiranje rebraste kletke

Tom Veber

*

Hiše počasi odpirajo svoje steklene oči
iz za Kalvarije vzhaja prvi julijski dan
danes nisem mogel zaspati
zmeraj znova so me prebujale besede
pod podplati so me žgečkale drobne slike
listje odseva prijetno zeleno svetlobo
počasi se mi nad glavo začnejo razprostirati oblaki
kot pajčevina se mi spustijo v misli
zopet drobni sunki v srcu
da se mi povesi hrbtenica
pogled se mi zatakne ob potovalki pred vhodnimi vrati
izgleda kot da bi se spakirala sama od sebe
zdrznem se ko se iz pokvarjene zadrge na sprednji strani izvije droben glas
kam greva pa danes?

 

*

Šetam po Čopovi
neka življenja neki obrazi lepi čevlji
besede ki se že naslednjo sekundo na vrelem soncu spremenijo v soparo
hitenje iz točke A proti točki B
vmes se odvija virtualna realnost
skok v Mlinarja opazovanje plastičnih silhuet v izložbi
jezen brezdomec ni zadovoljen ko mu v roko stisnem tri evre
vstopim v Špar zmanjkalo mi je čikov
nek tip faše srčni infarkt pred regalom z mlečnimi izdelki
enega dobrega razloga ne vidim
da ne bi skočil pred avtobus.

 

*

Včasih sem lahko skozi svoje okno videl drugo okno
kjer je svetloba vztrajala še dolgo v noč
majhna rumena pika nekaj sto metrov daleč mi je dajala občutek varnosti
uteho da nisem sam v tej temi da še nekdo drug vztraja
skozi čas je bukev pred mojim blokom zrastla tako visoko da okna ne morem več videti
nočna povezava je zdaj pretrgana
v nočeh ko pišem in je misli preveč da bi lahko v miru zaspal
še zmeraj zrem v tisto smer
skozi bukove liste še kdaj uspem prestreči poznane obrise svetlobe
in razmišljam kaj se dogaja za tem oknom za to zaveso
če še nekdo drug strmi v temo
in išče svetlobo za pogovor.

 

*

Sedim na kamnu ritnici prežema prijeten hlad
med oblake spustim nekaj lahnih krikov ki se kot kamenje skotalijo v dolino
glava gore vidi v vse smeri tudi v mojo majhno zasopihano notranjost
hrbet naslonim na nekaj sto drobnih kamenčkov ki me kot čebele poljubljajo
na zatrdele mišice in vozle ob hrbtenici
čez glavo gore se spusti jata sivih ptic izgledajo prijazno
veter podrsava ob moj napol odprt anorak
iz doline se zasliši glasno tuljenje psov
po razmazani poti pripelje džip rdeče barve
izstopi debel moški prižge si cigaret in začne vleči iz prtljažnika zložljivo mizico
pridruži se mu ženska s svetlo rjavimi lasmi in prične škljocati v vse smeri neba
bedaka si mislim
s pogledom izžgem veliko luknjo v gumo ob zadnjih vratih
in se kot kamen skotalim nazaj v dolino.

 

*

Jutra so zdaj zopet hladnejša moč svetlobe počasi pojenja
barve listov drevesne skorje postajajo intenzivnejše a trše
trši je tudi zrak ki se zmeraj počasneje razpolavlja pred mojim telesom
v času po-poletja in pred-jeseni me zmeraj zajame melanholija
čuden pritisk ob prsnem košu
sočasno odpiranje in zapiranje rebraste kletke
kot da bi me avgust želel obdržati v objemu
nekje v notranjosti pa se že nabira strah
kaj bo jesen vzela tokrat.

O avtorju. Tom Veber (Maribor, 1995), pesnik, performer, vizualni umetnik, urednik in kulturni producent. Poezijo objavlja v literarnih revijah Poetikon, Dialogi, Mentor, Literatura, Apokalipsa in Rast. Sodeluje na pesniških slamih in s pesniško monodramo Realizem je rezerviran za klovne gostuje po Sloveniji, z njo je med drugim nastopil tudi na festivalih Trnfest … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.