Nasvet

Muanis Sinanović

Ko sediš na prestolu sredi avenije,
se čudi njegovi prhkosti
in zapletenosti,
temu, kako spominja na snežinko.

Ne navadi se nanj;
ne biti vajen prestola je blagoslov,
kot so sandali, olive in prašna
pot blagoslov mislecev.

Ne pusti se zapeljati
nekoliko lepenkastemu vonju po niču,
ki puhti naokoli
in te na betonski postelji
pokriva z odejo iz satelitov
in laserskih žarkov.

Naj tvoj nos zaupa svoji
prirojeni ostrini in sledi
januarskih popoldnevov,
ko od mrzlega sonca razbeljeno
nebo obvisi med smrekovimi hribi.

Naj sluti pomlad
kot tisti okus iz otroštva,
mešanico začimb,
katerih imena ne poznaš.

In vstani, sprehodi se, pojdi brez
stražarjev v to temno noč,
z zaupanjem, ki so ga drugi
že pozabili, skrbi za to, da zate
ostane bolj gotovo kot utrip
vratne žile.

Nasvet ni več kot porumenel list, ki ga nosi
potok, in ne zaupaj mu, če nisi gotov,
da boš zmogel, podoben krilati srni
v kot zgodovina hitrem
blisku poleteti k njegovemu izviru

pod goro, ki se v temni, temni
noči orisuje na obzorju kot utvara.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Železne pesmi

    Dominik Lenarčič

    Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Izdelava: Pika vejica