Most
Peter Svetina
Olupiš pomarančo. Previdno, da se nit
lupine ne pretrga. Poješ krhlje,
popiješ sok. Potem zlezeš noter,
oviješ se z oranžno spiralo
kot s povojem. Obesiš se na vejo.
Zoriš v svetlobi sončnega zahoda,
zoriš ponoči kot portovec
in tresljaji metroja, ki vozi
počasi čez jekleni most, te
zazibajo v sen večnega popotnika.
Zjutraj
te, zrelega, odtrga z drevesa
roka vrtnarja. In medtem ko te v
košari nosi na trg, se doma hitro
napraviš in si na tržnici med prvimi.
Kupiš pomarančo.
Prideš domov. Jo poješ.
Pomirjen si.
Spet si
ves
v sebi.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.