Molitev k svetlobi

Osem let je minilo,
in še se nisem
naučil narečja te dežele,
čeprav zdaj poznam
oblike snega:
fin pršec, mokre težke
snežinke, ost in omotico
ledu, ujetega v globoki
zmrzali, to je zemlja.

To, česar ne znam,
je jezik ptic,
in moje oči,
vsako leto manj ostre,
so se odpovedale
spremljanju prhutanja
in zletanja ptic.

Ne poznam njihovih imen,
te zimske dni bom zapustil
z izjemno nepismenostjo.

Vseeno dopuščam, da me prepir
potujočih ptic potolaži
in ob svetlih jutrih
vidim eno samo ptico, rjavo,
z nadihom rdeče, ki stoji
negibno kot led na ograji verande.

Nekaj spokojnega
je v tem, molitev k svetlobi.

Prevedla Veronika Dintinjana
Copyright © Kwame Dawes. Uporabljeno z dovoljenjem avtorja.