marko

Lara Gobec

marko,

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam. imajo otroke in sestrične v drugem kolenu. pečejo potice in se sprašujejo, ali ima njihova zgornja soseda umetne joške. kartajo. smejejo se. nekdo jih žgečka že celo jutro in potem razišče njihove doma ostrižene lase. jočejo. nekdo ima modre oči in modro kožo. ga več ni. pošiljajo pisma tetam v nemčiji. vdirajo v zapuščene skednje. stiskajo mozolje. lovijo metulje. grizejo ustnice v spanju. ljubijo. ne vedo koga. ali kako. samo da morajo.

lara

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

  • Et ducit mundum per luce

    Aleš Jelenko

    Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

  • Ples v maskah

    Tomislav Vrečar

    Beseda je virus, tudi če ne verjamete v virus, verjemite na besedo.

Izdelava: Pika vejica