marko

Lara Gobec

marko,

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam. imajo otroke in sestrične v drugem kolenu. pečejo potice in se sprašujejo, ali ima njihova zgornja soseda umetne joške. kartajo. smejejo se. nekdo jih žgečka že celo jutro in potem razišče njihove doma ostrižene lase. jočejo. nekdo ima modre oči in modro kožo. ga več ni. pošiljajo pisma tetam v nemčiji. vdirajo v zapuščene skednje. stiskajo mozolje. lovijo metulje. grizejo ustnice v spanju. ljubijo. ne vedo koga. ali kako. samo da morajo.

lara

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica