Naenkrat ugotovim, / da moram na dolgo pot / in da vizije spečega niso vedno sanje. / S trajnim zrenjem / se razvije predvsem / bronhomotorika sidra.

Čeprav Emmanuel Guibert v svojem stripovskem opusu skorajda lavričevsko menja likovne sloge, od skicoznih krokijev s svinčnikom in risb z ogljem do sproščenih akvarelov in realističnih slikarskih platen, se je v Alanovi vojni odločil za čisto linijo s sivinskimi ploskvami, s katero kljub monotonosti risbe prepričljivo oriše biografijo glavnega protagonista. Njegova risba ni battaglievsko bogata in razkošna, vendar nam s skopo linijo natančno in realistično prikaže tako vojaško bojno tehniko in same vojake kot prizore iz civilnega življenja v urbanem in ruralnem okolju. Strip o majhnih in nepomembnih dogodkih nekega vojaka je postal veliko in pomembno delo nekega risarja.

Utihni. / Ti bom usta napolnil z rakovicami. / Potem pa potuj od pipe do podija. / Krmi nas v valovih. / Reši nas netopirjev. / Aja, ne. / Ti so prioritetno zaščiteni.

V Berounu pri Pragi, kjer imata skupno domovanje, vodita avtorsko združenje Stranou (Ob robu) in mednarodni festival Evropski pesniki v živo, ki redno gosti tudi slovenska pesniška imena. Za svoje prevajalsko in posredniško delo sta oba prejela Lirikonov zlát in častni naziv »ambasadorja slovenske literature in kulture«, septembra letos pa sta bila tudi gosta prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku.

Kadar se vpneš v pesem, / se ti zgodi tole: / nihče je ne prebere. / Ta krvava reka v meni.

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, mladinski fantazijski roman, ki je konec lanskega leta izšel pri založbi Sanje, je romaneskni prvenec mlade avtorice Julije Lukovnjak. Že samo to je precej impresivno: knjiga ima namreč slabih 550 strani, avtorica pa je, kot pravi sama v kratki predstavitvi, njeno objavo dočakala, ko je imela 21 let, napisala pa jo je že malo prej.

A najprej si na kratko oglejmo temeljne koncepte ljubezni skozi zgodovino in kakšen pomen ima v njih spolnost. Lahko rečemo, da zahodna ljubezen v celoti deluje na principu »manka«, »manko« pa je v zahodni filozofski, spiritualni in religiozni zgodovini definiran na različne načine, ki opredeljujejo definicije ljubezni.

Odkar sem se vrnil iz Berlina, dežuje, in strah, da se bodo vtisi s potovanja prehitro razpršili, je iz dneva v dan večji. Vmes je resda padlo tudi nekaj snežink, ki so se za trenutek prijele in pobelile tistih nekaj avtomobilov tam spodaj, na ulici, zgolj toliko, da so opozorile na dejstvo, da snega spodaj skorajda ni več, vsaj ne tistega resnega snega, s katerim se da kepati ali koga pošteno omavžati. V Berlinu ni bilo nič drugače; vreme je bilo na las podobno temu v Ljubljani. Ne vem, morda zdaj vsaj tam sneži, a nekako dvomim.

Najbrž je knjigo kratkih zgodb težko zastaviti bolj velikopotezno, kot je z Bogovi se nam smejijo storil Aleš Šteger: naslovi zgodb se pač naslanjajo na antične mite oziroma, še več, na najbrž najbolj izpostavljena imena antičnih mitov. »Evropa«, »Prometej«, »Narcis«, »Orfej«, »Meduza«, »Ikar«.

V izpahu spomina sem razkrila / pripovedko, v kateri so izginevale živali.

Poezija Uroša Zupana je od samega začetka zaznamovana z njegovim prvencem, govora je seveda o pesniški zbirki Sutre, ki je tedaj mladega pesnika postavila na zemljevid slovenske literarne krajine. Že v Sutrah je Zupan izoblikoval zase značilno pesniško govorico (ki v grobem vključuje: rabo anžambmaja, prosti verz in neutrudno akumulacijo pesniških podob).

Medtem ko je klicala policijo, je pes lizal gosto, vse bolj suho kri z natikača. V poletnem soncu se je zdaj že dobro videlo – šlo je za natikač z vzorcem šahovnice. (rez)

Slikanice o levu Rogiju, ki so vsaj deloma avtobiografske, so torej kombinacija leposlovnega in poučnega; k slednjemu prispevajo tudi QR kode, ki so vključene v knjigo in nas odpeljejo onkraj platnic, do video vsebin o gibanju z vozičkom, avtor pa otroke v kratki uvodni besedi povabi tudi na YouTube, na videokanal Lev Rogi.

Mogoče je največje zlo / površna izbira besed // premetavanje po naključnih tokovih / kot strupena meduza // nekje med strahopetnostjo in preudarnostjo

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

Vsi, prav vsi te bodo gledali! Kaj si le misliš? Iti takšna, razgaljena, vpadljiva? Ena rama ven, druga le za silo pokrita. Kaj, misliš, si bodo mislili? In krilo? Videti je, kot bi ga izmaknila kakšnemu kostumografu.

Načeloma je od vseh javnih pisanj prav kolumna najbolj namenjena temu, da spodbudi javno razpravo, ta pa družbene spremembe. Dandanes pa ob branju in pisanju tovrstnih besedil na misel prihaja prizor iz neke zombijevske klasike, kjer se ljudje krčevito bojujejo z napadi živih mrtvecev, med njimi pa hodi filozof, ki govori: to ni racionalno, pogovoriti se moramo, prepričati jih moramo … Običajno je prvi korak k spreminjanju položaja to, da se položaja zavedaš.

Nikoli pozabljeno ukradeno otroštvo in spomini na trdo visokogorsko kmetovanje v divjem primežu narave kljub poklicnim uspehom in prizadevanju za vzpostavitev medčloveških odnosov nenehno vznikajo na površje, dokler junaka vendarle ne uspejo iztrgati nezadovoljstvom sodobne nečimrnosti in ga vrnejo v samotni svet lesa in skalovja.

Na Kongresnem trgu / smo se vrteli na konjičkih / vedno hitreje, / in slikega vsakega trenutka, / točk let, so se zabrisale /v razmazano podobo / živih barv.

Pri obravnavanem stripu lahko občudujemo preigravanje referenc iz pretresene malhe motivov iz zgodovine, klasične in sodobne fantazijske umetnosti v razponu od literature, filma, animacije do stripa, računalniških iger in popularne kulture, kar je dokaz, da so lahko sestavi že poznanega prav tako zabavni in prepričljivi, če se iznajdljivo spreminjajo njihove kombinacije in konteksti. Epski (s)trip nacionalnega pomena, skratka.