Prvi erevanski dan, od katerega je ostal le še pozen popoldan, grem v muzej Sergeja Paradžanova. Človek sploh ni bil samo filmar, človeka je razganjalo od ustvarjalnosti: delal je kolaže iz bucik, starega papirja, etiket, cunj in cap, suhega cvetja, smeti. Umetninice prežemajo odkriti politični komentarji, posmeh in norčevanje.

Knjige, ki pripovedujejo o skupnostih, gredo pogosto v nasprotni smeri od več desetletij stare mantre, da se človeštvo fragmentira v individualne, avtomatizirane, nesrečne, zafrustrirane sebičneže_ice. Saj ne, da razpad človeške družbe ni resničen. Ampak vmes se nenehno dogajajo povezave ljudi s podobnimi življenjskimi situacijami, ki si delijo družbeni razred, življenjske nazore in podobne sisteme čustvovanja. Načeloma si ljudje, povezani v te mreže, medsebojno lahko zagotavljamo varnost in podporo.

Angel je stopil s police z angeli. / Stvari v tej hiši se tesno naslanjajo / druga ob drugo, med seboj so povezane / kot mreža razpok v zidu.

Pesništvo zaobjema vse teme, zato ne morem pisati zares monotematskih zbirk. Težko pišem direktno o nekem družbenem problemu, ker sem v poezijo vstopil na drug način. Danes bi rekel, da gre pri poeziji za stalen tok, v katerega samo stopim. Potem lahko dolgo časa sploh ne razmišljam o njej, ampak tok se nadaljuje in na srečo sem do zdaj še vedno našel pri-stop.

To bi bil lahko konec sveta. Ampak ne, nemogoče je, da bi tako postopali vsi. Vedno se bo našel kdo, kot denimo v Sanjah smešnega človeka, ki ne bo igral po pravilih. Ki bo prevelik grešnik. In se bo projekt idealne družbene ureditve, kot že tolikokrat, izjalovil. Literatura nas, če ne drugega, vedno znova spominja na te temeljne zakonitosti sveta.

Nedelja popoldne je, nekaj dni po izidu Antologije slovenske poezije športa, ki sem jo pospremil z besedami, da gre za najboljše darilo na predvečer svetovnega prvenstva v nogometu. Ker jo boste brali, tudi če ne boste gledali nogometa. In res se zalotim, da tega istega prvenstva ne gledam oziroma ga nisem začel gledati, kot je bilo to v moji navadi že vse tja od mundiala v Nemčiji davnega leta 1974 – tako rekoč od prvega sodnikovega žvižga.

Leta 1988 rojeni ameriški pesnik in prozaist vietnamskega rodu Ocean Vuong je za pesniški prvenec iz leta 2017 Night Sky with Exit Wounds prejel nagrado T. S. Eliota in Whitingovo nagrado. Njegov prozni prvenec, Bežen trenutek bajnosti (On Earth We're Briefly Gorgeous) iz leta 2019, je bil nominiran za nagradi Carnegie Medal in PEN/Hemingway ter ameriško državno nagrado za književnost. 

V molku ni žalosti, ni smeha. Omet odpada. Ni druge strani: le prosojnost, prožna kot gibanica. Kdor seže noter, ne bo mogel izprati medenine iz rok

Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«

List papirja je vabljiv kot sveža rjuha … prečist in presvet, da bi ga zapackala s polovično mislijo, z nezaokroženo mislijo, nesmislijo. Pri pisanju običajno težim k sintezi, vse se mora stekati skupaj in delci razpadle sestavljanke kar sami rinejo nazaj v veliko sliko. Res obstaja enovita podoba sveta, trden in čvrst svet, kot ga prikazujejo realisti, ki pa ga zunaj take umetnosti običajno ne moremo uzreti v vsej celovitosti. Hlepenje po smiselni totaliteti je gotovo zelo človeški in tudi ustvarjalno ploden refleks.

Punčico, najnovejši roman pisateljice, kritičarke in esejistke Anje Radaljac, ki je pred tem izdala roman Polka s peščenih bankin (LUD Literatura, 2014) in teoretsko-literarni hibrid Puščava, klet, katakombe (Litera, 2016), otvori precej grozeč prizor. Lilit, protagonistko romana, ki živi v predelanem tovornem zabojniku na samotnem travniku ob gozdu, nekega dne na stopnicah pričaka »manjša kartonasta škatla, oblepljena z debelim rjavim selotejpom«

Aves negras sobre mi cabeza vuelan
sobre mi cabeza vuelan aves negras.

Tvoje oči so kot kristal,
ki ga osvetljuje sonce

Aves negras sobre mi cabeza vuelan
sobre mi cabeza: vuelan aves negras.

In ta realnost gori
razdrobljena… in tebe vidim.
Zaradi tvojih oči,
bi rad vse vedel o kristalih:
oblike svetlobe: svetloba oblik.Preberi

Težko bi rekli, da je Maruša Mugerli Lavrenčič napisala zbirko duhovne poezije, vendar bi tudi težko trdili, da v njej ni duha oziroma suverene pesniške duše, ki »pleza / po struni navzgor«. Ostaja le vprašanje, kam bo ta tiha pesem mravlje splezala v nadaljevanju, ko ne bo več osupla nad lastnim rojstvom, ko se bo pomirila sama s sabo, se dokončno sprejela, prepoznala in jo bodo ob bolečini in žalosti zaradi izgube nagovarjala tudi druga čustva in izkušnje.  

Vsebinski del letošnjega prepišnega uredništva je tako – kot je običajno in ob tem tematskem zastavku celo pričakovano – odprl več vprašanj, kot je podal odgovorov. Vseeno pa se mi zdi, da se je, kljub naslovu »Vse je fikcija«, tekom pogovorov in predavanj pokazalo, da obstaja neka intuitivna razlika med resničnostjo in fikcijo, na katero so se navezovali tudi nastopajoči in nastopajoče.

Refleksno odpiranje mejlov, brezciljno scrollanje po vsebinah, ki nimajo dodane vrednosti, nas ohranjajo na površini. Tako naš dnevnik sestavljajo zgodovina brskanja po medmrežju in ohranjena sporočila na različnih komunikacijskih platformah. Drsimo v vsakdanjost, kar je udobno, in naključnost naših življenj je morda celo zanimiva.

In vendar, če se vrnemo k besedilu, bi si upal trditi, da roman ponosno nosi oznako angažiranega. Kot že omenjeno: že samo pripovedno izhodišče izrazito poudarja specifičnost Giginega položaja in posega v polje družbene kritike, ki se ji ne izogne ne t. i. lezbična scena ne večina, ki omejuje pravice manjšin. A istočasno bi bilo označiti roman Križci, krožci za zgolj angažirano literarno delo krivično, saj ta okvir v celoti tudi preseže.

V primerjavi s Hišo norčij, ki nas je z zvečine štiri- ali šestkitičnimi pesmimi ob vsaki dlje časa in bolj temeljito zadržala v svetu raznolikih živalskih junakov, je poezija Sonca na dlani bolj frfotava in bežna – simpatični utrinki iz otrokovega vsakdana in bolj ali manj znanega okolja so mu prijetno blizu, a gredo tudi hitreje mimo. Kar pomeni, da ob naslednji priložnosti navijam spet za večji format in vsaj za kakšno kitico ali dve bolj na dolgo stkane pesmi. 

Monografija Trije sinovi. Franz Kafka in proza J. M. Coetzeeja, Philipa Rotha in W. G. Sebalda je natančna in z obsežnim aparatom podprta študija vpliva Franza Kafke (1883–1924) na tri moderne klasike – številna njihova dela so prevedena tudi v slovenščino. Avtor, sicer germanist in komparativist, mdr. predavatelj na Ameriški univerzi v Parizu, najprej v kratkem, a detajlnem uvodu, podprtem z Bloomovo teorijo o »tesnobi vplivanja«, predstavi recepcijo Kafkovih del, zlasti v nemško govorečih deželah in anglosaškem svetu, nato pa se interpretativno loti izbranih romanov.

To je prava môra, a stalno razmišljam o slovenskem založništvu. Cinik bi rekel, da bi kot načitan človek v tem moral razpoznati znak, da vanj pravzaprav ne sodim. Delujoči v založništvu ne reflektirajo prav veliko svojih dejanj, založništvo vidijo kot praktičen, ne intelektualen problem, pravi Michael Bhaskar v knjigi Naprava za vsebino (2013, slovenski prevod 2015) – naprava za vsebino, ki jo opisuje, je seveda knjiga.