rišem le z vodnimi spiralami / in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam

Kdor je vsaj bežno spremljal profesionalno pot Mete Hočevar, ki je svoje arhitekturno znanje zelo uspešno uporabljala kot ena naših najbolj uveljavljenih scenografk in gledaliških režiserk, nad izidom njenega proznega prvenca Drobnarije ne bi smel biti preveč presenečen.

Osebi se nahajata na dnu brezna, ki ga od zgoraj osvetljuje luč. Medeja se zbudi na zguljenem usnjenem kavču. Na njenem puloverju so strjeni madeži bruhanja. Obe njeni dlani, oba komolca in oba bicepsa so pritrjeni na marionetne vrvice, ki se dvigajo v nedefinirane višave brezna. Jazon poležava na tleh pred ognjiščem. 

Francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, rojena leta 1981 v Rabatu, pariška študentka in nekdanja novinarka pri pariški reviji Jeune Afrique, je, podobno kot njena nigerijska kolegica Chimamanda Ngozi Adichie, s svojimi do zdaj tremi romani na zavidljivo visoki ravni prepričala tako strokovno kot širše bralstvo.

njegovi udi so kot šivi, / kjer zemlja poka na tektonske plošče. / že drugič se stekava na isti kraj, / figura voščene lutke v estuariju / polnočnega molka, / morska žival, /ki premika temo kot snovnost.

Otok psov (LUD Literatura, 2022) je po kratkoprozni zbirki Šarm (Cerdonis D.O.O., 2017) ter strokovni monografiji Poročilo o melanholiji: primer Kafka (FDV, 2021) tretja knjiga pisatelja in doktorja kulturologije Primoža Mlačnika ter obenem njegov romaneskni prvenec. Zgodba Otoka psov je postavljena na otok Gran Canaria, kjer na oddelku za politične vede Univerze Las Palmas odjekne eksplozija.

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.

Vsaka velika civilizacija se je v času svojega vznika napajala s krvjo izkoriščane delovne sile. To s seboj prinese naslednje posledice: uveljavljanje vladajočih se začne udejanjati preko raztelešenja deprivilegiranih, kompleks večvrednosti pa pridobi razsežnosti identifikacijskega sredstva, pri čemer nasilje postaja njegov temeljni način osmišljanja. Na enak način se je odvila zgodovina Amerike, ki je svojo potrošno delovno silo pridobila s čezatlantskimi pohodi na afriško celino, jo nato izkoriščala za pridelavo bombaža in nazadnje položila temelje za segregacijo, ki do danes ostaja pereč problem njene družbe.

Do malega hotela Rugantino je prišla po mirni ulici, zasajeni s platanami, z eno in dvonadstropnih stavb je odpadal omet, na križišču se je pred servisom koles zbirala skupina fantov, ki so pregledovali na sedež obrnjeno kolo, sedeli na robu pločnika ali vhoda v trgovino in poslušali muziko iz prenosnega radia na tleh. Nihče ni bil posebej pozoren nanjo in nenadoma je prvič sproščeno vdihnila, zaslišala je veter v krošnjah dreves, začutila poletje na drugi celini. Izstopila je iz ljubljanske zime in nepremičnosti.Preberi