Jah, vsi so doma. Pa so pričeli kuhati. Palični mešalniki, multipraktiki, vage, tisti termometri za merjenje temperature vode, ti so zdaj sploh moderni … Pa kavni aparati, zdaj ko je vse zaprto ... Za trakom ne morejo tako hitro sestavljati, kot mi prodajamo.

Kostja je umrl. Ne vem, zakaj, res je rinil že proti osemdesetemu, a videti je bil preklemansko živ, ko je posedal nasproti svojega ateljeja na koncu Trubarjeve, s kot njene risbe skodrano Kamilo za mizo, v leder lajbiču, z očmi, skritimi za temnimi očali, in zgornjo ustnico za belimi bajkerskimi brki. Okrog sebe ni gledal prav lepo in še zlasti zadnja leta je bil do vsega novega še prav posebej tečen, a kdo bi to zameril liku, ki ga je pri sedemdesetih nekdo tako grdo zbil z gorskega kolesa, da se je moral vse naučiti na novo. Ko sva skupaj postavljala njegovo razstavo v Pritličju, se je pod črnino kmalu zasvetila lučka in za godrnjavo fasado si zlahka prišel do mehkega, občutljivega in kot grob papir nezapacanega srca.

Ruska prevajalka in tolmačka Viktorija Imagulova (1987), junijska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev, je na Oddelku za slavistiko Filološke fakultete Državne univerze v Sankt Peterburgu doštudirala srbski in hrvaški jezik. V svojem diplomskem delu se je posvečala teoriji in praksi prevajanja, in sicer problemom prevajanja ruskega leposlovja, že v tretjem letniku študija pa se je začela učiti slovensko. Znanje slovenščine je redno izpopolnjevala kot organizatorka in prevajalka različnih kulturnih dogodkov v sodelovanju zPreberi

Frankfurtski stolp Evrope je, predstavljam si, počastitev evropske kulture in njene moderne vizije: njenih tehnoloških dosežkov in njene zmožnosti zajeti ves svet. Vendarle pa je v tem določena ironija. Mesto ima namreč eno od najpomembnejših letališč na celini, nekakšen Zidani Most letalskega prometa. Ko se takole z avionom spuščaš, zgradba deluje precej patetično, neimpozantno. Kot otroška igrača, del kompleksa, sestavljenega iz lego kock.

Brez blokov ne bi bilo balkoncev, vsaj ne tu na Vodmatu, ki je imel vedno nekaj za povedati. Tako se nam je vsaj zdelo, dokler nismo, eden za drugim, zapustili svojih položajev in se povlekli v notranje prostore; nekateri še globlje vase, drugi ven, še bolj ven, tjakaj, na obrobje mesta, v novogradnje, zgrajene v opomin tistim, ki so ostali zvesti starim navadam, brez perspektive in napredka, ali pa kar na obalo, kjer so jih od nekdaj čakali vikendi privilegiranih staršev. Bloki so ostali sami in balkoni so postali odvečni, kot nekakšna relikvija časa, v katerem je bilo gledanje dol še dovoljeno in je bilo tam spodaj še kaj videti. 

V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

V tej deželi se ves čas jedo samo kokice. Kokice za zajtrk, kokice za kosilo, kokice za večerjo, kokice za zobobol, kokice za glavobol, kokice za to in to. Ustavim na bankini, ki se spušča v jarek in nato spet dvigne do prvih koruz. Jarek bi bil lahko struga potoka, v jarku bi se lahko igrale podgane, v jarku bi se lahko skrivale kače, jarek bi lahko tekel okoli gradu in lahko bi ga napolnili z vodo, v jarku bi se lahko skrivala pobegla zapornika in čakala, da policijsko vozilo odpelje. Ne upam si čez jarek.

Kadar gremo na morje, v resnici s polnimi jadri tudi plujemo k literarnim svetilnikom, ki nam ga kažejo vsakokrat v novi svetlobi in drugem vetru, njegova gladina vsakokrat drugače odseva nebo in vsakič malo po svoje prekrije globine. Tudi tisto večplastno dno, na katero so potonile kopalne hlačke Calvinove plavalke.   

Pred fotografskim platnom sedi starejši moški. Oči ima obrnjene proti čevljem množice ljudi pred njim. Njegov pogled potuje od Nike Airmax superg iz katerih kukajo kosmati gležnji, in nazaj k lastnim usnjenim čevljem, ki jih je z Marto kupil v Italiji. Nike Airmax čevlji ga gledajo in niso zadovoljni s tem, kar vidijo. Gledajo ga z leve, ni v redu, z desne, ni v redu. 

Uroša Zupana ni treba predstavljati. Njegova biografija si ne prizadeva več z obsegom osupniti potencialnega bralca ali bralke, nemara je z leti postala celo krajša in bolj zgoščena, le seznam knjig, ki jo spremlja, se daljša. Na policah pregrete knjigarne Konzorcij lahko te dni najdeš sijajno, povsem svežo knjigo poezije Psica in poletje. Njegovo štirinajsto? Slovenskim bralcem in bralkam je skozi prevod približal pesnike, kot so Billy Collins, Aleksandar Ristović, Abdulah Sidran, Pavle Goranović,Preberi

Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

V zapleteni vzorec misli / bom oblekla okroglino zemlje, / da je ne bo zeblo. / Kako preprosto.

Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov.

Saj ste opazili – zdaj se tudi po Sloveniji, malce kasneje, a vendar enako kot po razvitejšem svetu, širijo različni centri ponovne uporabe. V njih lahko najdete skoraj neuporabljena oblačila, domače pripomočke, pa tudi knjige. Zastonj, kakor delujejo knjigobežnice, ali za simbolično poplačilo. Saj veste – če uporabljamo kaj, česar kdo drug ne potrebuje več, varčujemo s surovinami, z energijo, ozračjem, pa še marsičem drugim, tudi denarjem, ki nam zanesljivo pride prav za kaj drugega.