zaprem oči in vidim / notranjost telesa / lev se drgne z licem / ob moje notranje lice

Zvenelo bo plehko, a Andrej Morovič mi je najprej padel v oči zaradi fotografije. Tista v Začasnem bivališču je bila res fantastična: z nje je motril z enim samim očesom, ki je z rentgensko silovitostjo sekalo s papirja.

Zvečer te bo obiskala ženska, priplazila se bo skozi okno v kopalnici, celo slišal boš hrup, pa se ne boš zmenil, dalje boš bral knjigo, napol pokrit z odejo, z bosimi nogami na ograjici postelje – dokler ne boš začutil vetra in se bo prikazala nad tabo. Njene oči bodo kot oči zveri, ne, da bi bile jezne, zgolj na neki ne docela opredeljiv način bodo spominjale na oči zveri.

Madžarski prevajalec in literarni posrednik Zsolt Lukács je zaključil študij slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi v Veliki Kaniži na Madžarskem, kjer dela kot prevajalec iz slovenskega jezika in organizator kulturnih prireditev, ukvarjal pa se je tudi s sirarstvom. V madžarščino je prevedel dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Edvarda Kocbeka, Miklavža Komelja, Aleša Štegra idr. Doslej je v madžarščini v njegovem prevodu izšlo 16 pesniških zbirk,Preberi

Zadrtost v trup / ranjene vrane / te sili v molk.

Poezija je medij, kjer si človek zastavlja in odgovarja na najtežja in najbolj usodna vprašanja svoje lastne eksistence, sveta in resničnosti. Mislim, da je normalno, da se v pesmih soočam s temi stvarmi. Nikoli me ni zanimala lahkotna poezija, pa tudi lahkotna umetnost ne, takšna, ob kateri naj bi se človek razvedril in na površju boljše počutil.

Resnico najdem na skrajni točki hriba, preveša se proti cesti, ki vodi nazaj v Havano. Prežarjen asfalt se skuša izmikati posameznim hišam: nad njimi se poseda bujno zelenje. Kot packe so, ti domovi pod mano, vsak svoje barve, težko razločim, kakšna življenja živijo kubanske hiše.

Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka Pearsona. Ta je ustvaril pravo uspešnico, priljubljeno tako med kritiki kot med bralci, Netflix pa je po njej celo posnel serijo. Pri nas je pravkar izšla tretja knjiga o Hildinih dogodivščinah, napoveduje pa se tudi že četrta, Hilda in črni pes; prvi dve, Hilda in trol in Hilda in polnočniPreberi

Tako vsakdanji je, tako naš, / tako prepolno ga je, / da ga ljubimo iz dna sovraštva.

Nedavno je izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho (LUD Literatura), ki nas prijateljsko vabi v mehek, včasih nekoliko zamajan svet. Kot v njegovi dramatiki tudi tokrat izkušnjo odraščanja izpovedujejo mnogoteri glasovi, skoznje nakazuje, kakšne so naše bližine in kaj zares ostane od njih, ko se naša življenja iztečejo. Kljub tišini, v kateri se izreka vse minljivo in boleče, je Primožičeva pisava živa, vse prej kot statična: bralca pritegne, da si z njo deli svoja bolj ali manj prijetna doživetja.

Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik