Poezija, ki je izjemno jasna, krhka, presojna in neposredna, hkrati pa tudi enigmatična, gosta in pomensko obtežena: tako bi lahko povzeli prvi vtis ob branju pesniške zbirke Zimski recepti iz kolektiva pesnice (in Nobelove nagrajenke) Louise Glück. Avtorica, za katero se zdi, da z vsako novo knjigo nadgrajuje, transformira svojo poetiko, se nam tokrat predstavlja v malce krajši obliki, tudi same pesmi se ponašajo predvsem z izčiščeno kračino, asketskostjo, zgoščenostjo.

To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

V romanu sledimo večernemu druženju očeta in sina, ki se odpravita na sprehod po Pragi – oziroma na obhod mestnih gostinskih obratov, če smo natančni. Pozornost je namenjena predvsem njunemu dialogu, ki ga spremljajo pripovedovalčevi spomini in refleksije ter krajši opisi praških ulic in lokalov.

Jedki želodec si zatlačil v moje prazne prsi,/ junijska ptičja gnezda. / Iz trsja so spolzele kaplje / škrlatnih tulipanov. 

Pisatelj in skladatelj Max Brod (1884, Praga–1968, Tel Aviv) je bil od študijskih let pa do Kafkove prezgodnje smrti njegov najtesnejši prijatelj. Srečevala sta se bolj ali manj vsak dan, skupaj sta obiskovala judovsko gledališče, literarne večere in predavanja, potovala po Češki in po Evropi, skupaj prebirala literarna dela svojih favoritov, posvečena sta bila v intimne skrivnosti drug drugega. Brod je bil nazadnje tisti, ki je ohranil Kafkovo literarno zapuščino pred uničenjem in poskrbel zaPreberi

Vsak človek je svet zase; živi svoj bogati notranji svet, ki ga čuva kot punčico svojega očesa. Verjetno sam pri sebi nosi življenje na dlani, česar se ne vidi na zunaj, v glavi in duši pa se dogaja. Veliko.

Z Alešem Debeljakom nisva bila nikdar prijatelja, čeprav bi to prav lahko postala. O tem sem skoraj prepričan. Ko danes gledam nazaj in se sprašujem, zakaj je bilo tako, ne morem mimo svoje akademske inferiornosti in njegove v nebo vpijoče superiornosti, ki me je vedno znova oddaljevala od tega izjemnega pesnika in človeka. Bolj kot njemu nisem verjel sebi, in to je bilo očitno tako boleče, da se preprosto nisem hotel približati nekomu, ki je zmogel vse tisto, česar sam nisem znal ali mogel doseči.

če bi trdil / da poznam krajnčev opus / bi lagal / a možak piše 40 let / tole je njegova / sedeminpetdeseta pesniška knjiga / a je še vedno / jebeno mlad / kar mu zamerim / pošteno povem

Dotlej dokaj povprečna mlada žena Yeonghye zaradi nočnih mor nenadoma spremeni način prehranjevanja, čemur namesto kvalitetnejšega spanca sledi postopno krhanje junakinjinih odnosov, položaja v družbi in duševnega zdravja.

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito.

Založba Pivec je aprila 2021 vstopila v polnoletnost. Z veseljem gledam na prehojeno pot, zdaj, ko se od nje kot urednica počasi poslavljam. In tudi s ponosom. Bila je prava odločitev, za katero je bilo treba kar nekaj poguma. Časi namreč že pred 18 leti niso bili preveč naklonjeni založništvu.

V zadnjih letih smo se kar na- in razvadili udarnih pesniških prvencev, ki z doživljajsko intenzivnostjo oziroma jezikovnim ekscesom kot meteoriti padajo na domačo pesniško krajino in, če nič drugega, s svojo nenavadnostjo terjajo pozornost.

Nihče me ne mara./ Maroge so zunaj. / Šalčka je snažna. / Šum na dlani. / Rožljanje z orožjem.

Muanis Sinanović je v okviru Prepišne Literature, ki si je za svojo izhodiščno topiko izbrala esejistiko, »razgrnil« svoj odnos do pisanja eseja: ta prozna oblika mu je še posebej blizu, ker ne zahteva rigoroznega izrekanja neke temeljne resnice, temveč omogoča različna, fragmentarna pristopanja, približevanja k njej.

Odgovorim, da Rozamunda ni fantazma, ampak muza in da sva se spoznali na snemanju kratkega, a sladkega lezbičnega ljubezenskega filma po mojem scenariju »Four Season Gifts«. Pravzaprav sem Rozamundo k igranju glavne vloge povabila jaz. Na moje začudenje in veliko veselje je vlogo sprejela. 

Rada spajam različne veje umetnosti. Poslušam glasbeno podlago za Evforijo, ko pišem ali berem poezijo. Ali pa le strmim skozi okna na vlaku, pred mano se razprostirajo temne skale, ob katere udarja Sava, in poslušam »Visions of Gideon« (Sufjan Stevens): skoraj kot bi bila v filmu Pokliči me po svojem imenu. Si mislim: o tem bom nekoč pisala. In tisti čudni tip na vlaku, ki ves zadet jé svoj čips, za trenutek izgine.

Bi jajce na oko? Dekorativno jajce? Jajce na sliki? Ni problema, vse, kar vam srce in želodec poželita, dobite v jajčni knjigi, podnaslovljeni »Jajčne zgodbe skozi čas, prostor in ostale dimenzije + recepti«. Jajčno potovanje in raziskovanje se prične po pogovoru jajca z mamo kuro, ko se nadobudnež odloči, da bo odšel v svet.

Tega pisma ne pišem pri svetlobi sveč, kajti vse sem porabil že prejšnjo noč, električnih luči pa ne moremo uporabljati – ruska okupacijska vojska je že začela obstreljevati naselja in civilno infrastrukturo, da bi prestrašila Ukrajince in jih prisilila v kapitulacijo.

tu, / oči so se mi zgodile, / glej, tu.

V mestu Bohane se nekaj pripravlja. Na bregu reke se pojavi truplo. Ljudje šepetajo, širijo se govorice, strahovi in namigovanja. So bili Cusacki? Kaj pa govorice o vrnitvi »tetga Ganta«? Se želi po 25 letih končno maščevati Loganu aka Dougmu Tipu aka Albinotu in se povzpeti na čelo Noblese?