Na neki točki novega dela Kazimirja Kolarja, zbirke kratke proze, postane zaznavno, da so zgodbe pisane v nekem povsem drugačnem registru kot Glas noči, njegov romaneskni prvenec.

En dan veš, da živiš, drug dan / imaš že težave. // Veš, človek – / na tem svetu ni lahko.

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

1. Dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam. 2. Moška lutka iz slame ali cunj, ki se v dneh ob norčijah vozi okoli. 3. Maškara, šema, maska. 4. Svet, ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen. 5. Duševno stanje neugodja.

Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

Nam je mnogim skupno, da nas leta spremlja en stavek ali pesem, neka nepopustljiva referenca, ki se je ne otresemo, ker življenje in svet kljub toku večnih sprememb v osnovi ostajata iz iste materije? Tudi ko skromno stopi v ozadje, že prav kmalu zopet skoči na površje, kadar se notranji svet ponovno zamaje v stiku z neizprosnim zunanjim. Preberi

ne prenesemo več / teže misli / na stopnice / ki goltajo / pusto zemljo

Počasi je pronicalo vate, kot v kraško jamo, kapljalo je v tvoje roke, se zasidralo v tvoje rastoče kosti, vsak ne iz otroštva, zmerljivke iz ust tistega, ki si ga imel najraje, skrito neutolažljivo hlipanje, potlačena solza, enkrat je privrelo v tvoje žile, v tvoje bicepse, se preselilo v končiče tvojih živcev, se zgostilo v tvojih utripajočih venah, deroča reka zavrnitev punc, ki si jih niti ogovoriti nisi upal, iz vseh priložnosti, ki jih nisi zmogel zgrabiti, jezen sam nase, kako si beden.

Jani Virk, Vid Snoj, Igor Zabel, Igor Bratož, Tomo Virk, Matevž Kos, Samo Kutoš, Andrej Blatnik, Urban Vovk, Primož Čučnik, Maja Šučur. To ni uvod v igro najdi vsiljivca, to je posodobljen seznam odgovornih urednikov revije Literatura.

»Marko Brecelj je sodobni ustvarjalec, ki ga je težko ujeti v eno samo definicijo, saj je v svojem dolgem ustvarjalnem življenju zamenjal že več identitet in se v slovenski javnosti prikazoval v različnih personifikacijah. Skupni imenovalec teh je nemara performans oziroma performativno v širšem smislu,« je med drugim zapisala skupina predlagateljev za Ježkovo nagrado 2019. Član te skupine, Blaž Lukan, je v razpravi iz leta 2014 opozoril, da je pri Breclju treba uporabljati množino, saj »kot performer ni enoten, v njegovi praksi lahko definiramo vsaj en temeljni prehod ali cross-over, namreč prehajanje med glasbenim in teatralnim performansom«.Preberi