BO LITERATURA SPLAVALA PO VODI?

Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 16.–19. november 2021

Nad vsemi krizami današnjega dne se kot zlovešč obstret pne tista, ki zadeva občo planetarno prihodnost: okoljska. Pitna voda, simbol zdravega življenjskega okolja, nikakor ni več samoumevno dejstvo, temveč dobrina, ki bo v naslednjih desetletjih narekovala geopolitične premike, medtem ko bo dvigovanje gladin oceanov prerazporedilo poselitev in zahtevalo vzpostavitev novih načinov sobivanja. Kakšno pozicijo v odnosu do teh sprememb zavzema literatura? Je zmožna odzivanjaPreberi

Če pobegneš čez polje, te ljudje vedno najdemo. Odpremo ti svoje domove, odpremo dvorišča in TV zaslone, zarišemo te v pravljice na gozdnih jasah.

Z izjemo zgodb, objavljenih v zbirki Zgodbe s Kube (KUD Sodobnost International, 2007), so Hladne zgodbe prvo v slovenščino prevedeno delo kubanskega pisatelja Virgilia Piñere (1912–1979) in tako predstavljajo pisateljevo prvo srečanje s slovenskim kulturnim prostorom.

Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Password: Preberi

tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

»jaz sem / tekst sploh / ko govorim // s tabo / na poti / v govor/ico // not čist not / sem / jaz«, piše Ana Pepelnik v svoji najnovejši pesniški zbirki z naslovom Treš. In ravno »primat« govorice, njeno ozaveščanje, njena pozicioniranost v ospredje, razstavljanje, sestavljanje in preigravanje jezika v raznih pomenskih, poetskih kontekstih, je (najbolj) razpoznavna karakteristika te zbirke.

glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

Junija, ko se je elektronski portal LUD Literatura odpravljal na neke vrste poletni oddih, sem imela v planu, da bo naslednja kolumna, to je prva jesenska, gotovo tako ali drugače naslavljala pandemijo in cepljenje, komunikacijo znanosti in dialog med znanostjo in družbo. Takrat so se pričeli po mestu množiti plakati tipa »Cepila sem se, ker obožujem potovanja«, ki so bolj kot ne skoncentrirano vsebovali vse, kar je s tem dialogom narobe, mene pa so vseskozi spominjali na argumentacijo »Letos grem k birmi, ker potrebujem motor«.

Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

Po nedavno izdanem romanu Nove definicije ljubezni (Mladinska knjiga, 2020) se slovensko-francoska pisateljica Brina Svit predstavlja z novim delom. Podobno kot prejšnje, in kot dela od romana Moreno (Cankarjeva založba, 2003) naprej, je tudi avtobiografsko izpisana pripoved Ne želi si lahke poti najprej izšla v francoskem jeziku – avtorica od leta 1980 živi v Parizu –, nato pa v slovenskem.

z grozdi grenadiram / spredaj papirnato restavracijo natakarja preprost plesni korak / nadalje pladnje plazovje svoj prenapolnjeni pisker klovna ki / nema ama veze o eni meni sicer imam navadno vedno rada / masakerske kalorije kozlarije koktejle ahja jasno ane

Humanistična misel od starogrških časov brodari kulturo zaupanja, verjetja in vlaganja v človečnost, človeški zmotljivosti navkljub. Danes pa: horror vacui! Kakšne težave imamo s sabo. Novi Robinzoni se samovoljno umikamo, bejž, proč od človeškega, stran od zgodovine, na samo, na plano, misleč, da bo svet boljši brez nas. Ne, če človeka izgubimo, izgubimo vse, kar lahko svet vodi k boljšemu. Če se odpovemo sebi, lahko že danes spustimo roleto, rekoč: ne gremo se več, konecPreberi

nebogledi smo / in to je / smisel / ko med dlanmi / držiš aviončke / ki so nekoč / v nekem drugem vesolju / drgetali na drevesih

Pri založbi KUD Sodobnost International že nekaj časa skrbijo za to, da v slovenščini dobivamo zanimive baltske in skandinavske avtorje in ilustratorje (in seveda še kakega drugega!), tokrat pa so k nam pripeljali turško knjigo, in sicer slikanico Črta.

Sem deset tisoč let star čefur. Če me vprašaš, je to še vedno isti svet. Tu je stari grom, tu stara strela. Iste vode in osi os in korenine korenin.

Jernej Županič je prevajalec in lektor, sicer pa avtor dveh romanov – Mamuti (2018) in Behemot (2019) – ter dveh pesniških zbirk – Tatar (2016) in Orodje za razgradnjo imperija. Zaradi slednje, ki je letos izšla pri založbi LUD Literatura, je nastal tudi ta pogovor.Preberi