da bi zaspala / v glavi stvari // da bi nosila / kožo / ki se od kože / ne loči

Med sirotišnico za klone, vojsko zbirateljev kuščarskih figuric in angeli, ki grabijo oblake, je letenje le ena izmed številnih čudovito bizarnih možnosti, ki jih izraelski pisatelj Etgar Keret ponudi v triindvajsetih kratkih zgodbah svoje najnovejše zbirke.

ne topologija sledov božjih šap / ne sprehod belih duhov skozi zeleno vas // ne češnjev les katodnega snega / ne tirnice čebel naseljenk pušče cveta

Na Slovenskem smo v zadnjem letu sodobniki opazne aktivnosti civilne družbe, ki postaja pomemben politični dejavnik, za ustanove družbene moči celo bolj nadležen in oster od strankarske opozicije, kar so pokazali dogodki ob izpraznitvi in rušenju skvoterskega Roga 19. januarja 2021.

ne dohitiš ne obeležja ne mokrih zvezd, ki oproščajo samo, ko tvoje prehlajeno moledovanje zaide iz tirnic za noč ali dve – in zasije tako svetlo, kot znajo samo one. o, da bi bilo še jutri: prelaz, ki prosi za besedo ali dve o domu.

Verjetno ni pesnice, o kateri bi se toliko pisalo oziroma okoli katere bi se formiralo toliko raznoraznih diskurzov, kot se jih je okoli Sylvie Plath. Verjetno spada tudi med tiste avtorice, katerih življenje je pritegnilo skoraj toliko (ali celo več) zanimanja kot njihovo delo. Po njeni tragični smrti so se začeli množično pojavljati njeni občudovalci, sledilci in oponašalci: skorajda bi lahko govorili o kultu Sylvie Plath.

draga gospa, ne skrbite / delavci bodo počistili // krti vsak ponedeljek / pripravijo presenečenje

Besedila za antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše je izbrala, uredila in s spremno besedo opremila ena največjih strokovnjakinj za sodobno slovensko prozo, Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete. Gre za prvo tovrstno antologijo v Sloveniji, ki jo določa kriterij kratkosti izbranih besedil.

Namesto tal nebo z oblaki. Ves čas obkroženi z valovi glasov. Svetloba je večna samo v spominu.

»Ime mi je Alpha. Kot pevcu Alphi Blondyju. Ampak jaz nisem pevec. Tesar sem,« začenja svojo prvoosebno pripoved (anti)junak (proto)stripa, ki se v želji po boljšem življenju odpravi iz Abidžana na Slonokoščeni obali v Pariz, kjer ga že čakata prebegla žena in sin.