črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

»Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v Uvodu pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki.

Kot številne pisateljice sem tudi jaz mama hčeram. Ampak moj primer je drugačen od primerov večine mater, saj sem vse hčere dobila naenkrat. Neke grozne noči pred 22 leti je moja najboljša prijateljica, ki je bila že vdova, umrla pri porodu, popolnoma nepričakovano, in podedovala sem njenih pet hčera in sina, tudi hčerko, pri porodu katere je umrla.

V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

Morda le nisva cenila simetrije, / ki sva kdaj v hipni slasti jo spoznala; / prezirljivost lastna pa na pol razklala / telo v telesu je; ko eno bije, / drugo drugega slavi, ko v slapu lije / in se toči ona vame in vanjo jaz, / ko ji zopet padam pred obraz, / se vse konča in v naju zgnije

Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

Letos obeležujemo 200. obletnico rojstva in 140. obletnico smrti ruskega velikana F. M. Dostojevskega (1821–1881), zato smo se pri LUD Literaturi odločili, da namesto ponatisov že znanih del poskrbimo za dve knjižni noviteti: izdali smo najnovejšo veliko biografijo Dostojevski ruske literarne zgodovinarke Ljudmile Saraskine v prevodu Boruta Kraševca in izvirno slovensko knjigo Dostojevski in jaz sedemnajstih priznanih slovenskih piscev. Knjigi sta na voljo v prednaročilu tukaj.Preberi

Mojstrstvo proze ameriške pisateljice Shirley Jackson (1916–1965) je v tem, da v ničemer ne pretirava. Čeprav avtorica pogosto operira znotraj žanra (ameriške) gotske fikcije, ki lahko pogosto obvisi na močnih senzacijah in izčrpavanju groze, ji v premišljeno izdelan tekst vselej uspe injicirati ravno pravšnje sunke poživljajočega srha, ki se preplete s pretanjeno psihološko študijo. Roman V hiši med hribi straši, ki je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk izšel lansko leto, je v resnici tisto delo,Preberi

čokoladni sladoled // in sicer jesti ga / kar tako, z žlico iz banjice / pri odprtih vratih zamrzovalnika: / višek drznosti.

Ironično naslovljena zbirka Maraton puhlosti in nesmislov dialogizira z drugo, bolj aktivistično naslovljeno Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (tretji poskus) (Hiša poezije, 2020). Obe knjigi kažeta, da sta bili spisani v živo, v tesnem stiku s sočasnim družbenim in kulturnim dogajanjem v lanskem pretresov polnem letu.

V slovenskem literarnem svetu obstaja dvom, ali je eminentni ruski prozaist, pesnik in dramatik Anton Pavlovič Čehov (1860–1904) dovolj intenzivno zastopan v slovenski literaturi v primerjavi s prisotnostjo njegovih dramskih besedil na naših odrih, kljub temu da je v svojem kratkem življenju ustvaril zavidljivo širok in »klasičen« literarni opus.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Nepopoln vakum sva, vesolje in jaz.

Podobe opustošenja oziroma popolnega izčrpanja sveta, ki s sabo prinaša apokaliptične razsežnosti, fetišizacija in erotizacija tehnologije ter materialnosti, mehaničnosti, agresivna, v vse vpadajoča in vsepričujoča prisotnost medijske kulture, sakralizacija trgovinskih centrov in potrošništva, skrajna individualizacija in čustvena iztrošenost, sterilnost – to so le nekateri izmed vidikov, fragmentov in elementov proze J. G. Ballarda, ki z neizprosno preciznostjo in brezkompromisnostjo secira postmoderno, postkapitalistično in postindustrijsko družbo 20. stoletja.

Založbe Chiara doslej nisem povezovala s knjižnim programom za otroke ali mladino, morda še najbolj s priročniško literaturo. A kot kaže prelet njihove spletne strani, se nekaj naslovov pojavlja tudi s tega literarnega področja, med njimi še posebej pade v oči knjižica Pisma Božičku, ob kateri sem zastrigla z ušesi že zaradi imen na platnici – avtorja sta namreč uveljavljena in nagrajevana domača pisateljica in ilustrator, Janja Vidmar in Peter Škerl.

Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil.

Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.