črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

»Na tisto v tvojem delu, kar se ni – ali se še ni – odprlo mojemu razumevanju, sem se odzval s spoštovanjem in čakanjem: nikoli se ne smemo pretvarjati, da popolnoma razumemo –: to bi bilo nespoštljivo do Neznanega, ki naseljuje pesnika; to bi pomenilo pozabiti, da je pesem nekaj, kar dihaš, da te poezija vdihuje.« To je zapisal Paul Celan (1920–1970, rojen Paul Antschel), romunsko-nemški pesnik judovskega porekla, v neodposlanem pismu francoskemu pesniku Renéju Charju, isto pa bi lahko veljalo tudi za pristopanje k njegovemu lastnemu opusu.

Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v Uvodu pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki.

Kot številne pisateljice sem tudi jaz mama hčeram. Ampak moj primer je drugačen od primerov večine mater, saj sem vse hčere dobila naenkrat. Neke grozne noči pred 22 leti je moja najboljša prijateljica, ki je bila že vdova, umrla pri porodu, popolnoma nepričakovano, in podedovala sem njenih pet hčera in sina, tudi hčerko, pri porodu katere je umrla.

V desetletjih gibanja po knjižnem polju sem iz knjižnega zanesenjaka postal nekakšen dvomljivec, knjigoskeptik. Na začetku se je zdelo vse perfektno, kazalo je, da se na literarnem polju lahko udomačim in da bo dom prijeten: že v gimnaziji so mi sprejeli tri zgodbe v objavo v reviji Problemi – Literatura, in ko sem prišel na faks, so bile res objavljene, še prej pa ena v Sodobnosti. Pri dvajsetih letih mi je izšel prvenec, zanj sem dobil nagrado in (z izjemo Aleksandra Zorna) dobre kritike.

Morda le nisva cenila simetrije, / ki sva kdaj v hipni slasti jo spoznala; / prezirljivost lastna pa na pol razklala / telo v telesu je; ko eno bije, / drugo drugega slavi, ko v slapu lije / in se toči ona vame in vanjo jaz, / ko ji zopet padam pred obraz, / se vse konča in v naju zgnije

Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

Letos obeležujemo 200. obletnico rojstva in 140. obletnico smrti ruskega velikana F. M. Dostojevskega (1821–1881), zato smo se pri LUD Literaturi odločili, da namesto ponatisov že znanih del poskrbimo za dve knjižni noviteti: izdali smo najnovejšo veliko biografijo Dostojevski ruske literarne zgodovinarke Ljudmile Saraskine v prevodu Boruta Kraševca in izvirno slovensko knjigo Dostojevski in jaz sedemnajstih priznanih slovenskih piscev. Knjigi sta na voljo v prednaročilu tukaj.Preberi

Mojstrstvo proze ameriške pisateljice Shirley Jackson (1916–1965) je v tem, da v ničemer ne pretirava. Čeprav avtorica pogosto operira znotraj žanra (ameriške) gotske fikcije, ki lahko pogosto obvisi na močnih senzacijah in izčrpavanju groze, ji v premišljeno izdelan tekst vselej uspe injicirati ravno pravšnje sunke poživljajočega srha, ki se preplete s pretanjeno psihološko študijo. Roman V hiši med hribi straši, ki je v slovenskem prevodu Tadeje Spruk izšel lansko leto, je v resnici tisto delo,Preberi