Nikoli nisem zares pričakovala, da bom kdaj javno razpravljala o Dinamikah moči v založništvu. Možnosti, da zdolgočasiš občinstvo z govorom, ki je potrata časa, so obratno sorazmerne z verjetnostjo, da dobiš kraljevo lestvico pri prvem krogu pokra.

Zdi se, da so branja ali uprizarjanja Cankarja, naj gre za Hlapce, Pohujšanje ali druge igre, stvar začasnih interpretacij ob ojdipovskem kompleksu največjega mita slovenske politike, tudi politike tekstov in odra.

Dobiva se pri Španskih borcih v Mostah, zakoračiva čez brv, pa še čez en most v Štepca, potem pa mimo Petrola in v gozd, navkreber v breg na Golovec. Zame je bil ta grič zmeraj malo začaran.

V odnosu vsakdo nekaj podari, običajno s tem, da nekaj zamolči.

Mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sproža v gledalcu vrsto interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež.

Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

Ne navadi se nanj; / ne biti vajen prestola je blagoslov

Vrtnice vetra tako pred nas ob rekonstrukciji družinskega drevesa ter v spoju različnih usod prinašajo tenkočutno izmenjavo Zasebne zgodovine in Zgodovine sveta.

Nimam odgovora na vprašanje, kako načeti temo nebranja. Se pa resno sprašujem, kam se je pri nebralcih izgubila čisto osnovna zvedavost.

Parkiram med mizami, čim bližje svoji. Igor s kiviji že razklada, že bodo šli tipi prvo kavo spit, jih že vidim, pa kakega kratkega.

Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

Mene gor držijo le bliski nečesa bolj intenzivnega in bolj večnega, tudi če si z lovom nanje uničim še tistih pet procentov garantiranega donosa sreče pri potrpežljivem lajfu.

Karantena je za mano, tvoj norec se jutri vrača v Ljubljano.

pripadam telesu, večjemu od svojega

Spominjam se zlasti verza »krematorium czarne, głuche«, ki je name deloval silno strašljivo in ko sem vprašal, za kaj gre, se je odgovor glasil »to je pesmica o ubogih otročkih«. Za takrat je bilo dovolj, kaj pa sem vedel o krematorijih in vojnah!

Albert Wendt marsikdaj veliko pove z malo besedami, a te so, kadar opisujejo in kadar jih izrekajo, vselej odlično zložene, nemalokrat tudi tako, da bralca prav prijetno pozabavajo, za kar ima zasluge nedvomno tudi prevajalka.

izginotje morda v puščavo samot