Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

nešto kao da sem psihopatka / sezoni graha je potekel rok pred dvema letoma / letos semena ne klijejo

Peščeni planet Franka Herberta je ena tistih knjig, ki še vedno čaka na primerno filmsko adaptacijo. Če so čilskemu fantastu Alejandru Jodorowskemu odrekli financiranje njegovega 7-urnega surrealističnega kolosa (Orson Welles, Dalí, Pink Floyd …), David Lynch pri svoji filmski adaptaciji ni imel pravice zadnjega reza.

Cel špas Angoulema (in francoske produkcije vobče) v zadnjih dekadah je bil, da sta se ekstrema arta in komerciale tako lepo mešala in da je bilo veliko prostora na sredi.

Ko so vse moje knjige poskenirane in varno vrnjene čez pult, me knjižničar prijazno vpraša, če želim poravnati dolg danes ali naslednjič. Kakšen dolg, je*emti?! Morali bi biti veseli, da knjige sploh še kdo bere!

Svet, ki se je razpiral pred mano kot cvet, se je začel izmikati mojemu prijemu. In čedalje bolj se izmika prijemu. Zato pišem, kot pišem. To ni projekt.

bliže / ob stajati v nežnos / ti

Apalaška pot je spretno spisan literariziran potopis, ki pa bi morda z nekoliko večjo mero zgoščenosti dogajanja in kompozicije še pridobil na literarni vrednosti.

Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

zajahala bi predmestje / in ga s sulico nabodla / na mesec

Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Naneslo je, da sem v bližnji tujini prisostvovala tako imenovani delavnici, katere poslanstvo je bilo tako imenovano opolnomočenje pisateljev. Raba glagolov nanesti in prisostvovati, ki izražata minimalno stopnjo vključenosti, ni naključna.

Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali.

včasih rabiš / samo / delec / da ga opazuješ

Avtoričino poslanstvo je bralcu omogočiti pokukati v sobane alžirskih žensk, a ta ukradeni pogled ni isti kot Delacroixov pred dvestotimi leti. Zavesa se je še drugič odstrla, a medtem ko ženske na njegovi sliki skrivnostno molčijo, te v zgodbah govorijo in pripovedujejo.

Knjižnica MGL je zbirka, katere učinki so zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način biva med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim.

Kaj bi si še lahko želela od knjige, ki jo je napisala izvrstna avtorica, v kateri naokoli biciklirata dva izmed meni ljubših literarnih likov in ki v naslovu obljublja šport in morje, dve meni tako ljubi zadevi? Okej, nogomet ni ravno moja prva izbira, ampak vseeno … Je pravilen odgovor nič? Ne.

»Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.