Industrijska cona preprosto razkriva okoljska in infrastrukturna dejstva človekovega življenja. Sprehod po njej je sprehod po drobovju naše družbe.

“Predolgo sem imel konec v glavi. Postal je okostenel. Zdi se mi, da bi liki radi naredili nekaj bolj živega,” rečem. “Ampak nimam pojma, kaj.”

»Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

Kot zmeraj na neznanih terenih sem bila tudi tukaj kot kratkoviden slonček na trapezu, ki ga je nekdo posadil na gugalnico pod cirkuškim stropom in ki niti ne vidi mreže pod seboj, mreže, razpete zanj, da bi ga prestregla.

Ti vrhovi niso moji

Če bi dimenzijam sveta brez božje pomoči Marka Pogačarja, njegovemu kratkoproznemu prvencu Bog ne bo pomagal, skušali kot nekakšen soundtrack dodati še glasbeno, bi jo gotovo lahko našli (ali pa vsaj iskali) med monoliti in dimenzijami ameriških Sunn O))).

Na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, so mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva.

Največ, kar lahko storiš za državo, je, da se ji tu pa tam nalahno posmehneš. Da ne bo pozabila, kaj je to smisel za humor.

letalo leti skozi oblake polne vilic

Mednarodno nagrajevana in široko prevajana sodobna britansko-turška pisateljica, esejistka, politična aktivistka, doktorica družbenih ved in univerzitetna profesorica Elif Shafak - kot Elif Bilgin rojena leta 1971 v Strasbourgu -, v svojih delih prepleta vzhodno in zahodno kulturo, tradicijo in sodobnost, religijo in politiko.

Vilenica je vsekakor še vedno zanimiv in ogleda vreden festival. Vendar pa ni drzen ali izstopajoč.

Ambicija se iz strahu vedno znova poveže z izbranim ideološkim izgovorom, in to na račun dobrega stavka, za katerega ni potreben samo trud, temveč tudi pogum.

Mozartov prvi koncert za flavto igra sam sebi na jugozahodnem pobočju Nanosa. Okrog njega so razmetane stvari. Robčki, vitaminski bonboni, rumena puščica z geometričnim vzorcem, odprt nahrbnik in negibno telo mladega dekleta.

Vsak dan je lahko dan lastne smrti – in nekoč neki dan tudi bo, kot moj oče ni mogel vedeti, da se bo zadnjič prebudil ravno v 9. oktober 2018.

dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

Del otroške stripovske serije Škatla, podnaslovljen Nobenih neumnosti, je tretji od štirih, ki jih lahko beremo v slovenskem prevodu. Serijo ustvarjata scenarist Patrick Wirbeleit in risar Uwe Heidschötter s plemenito intenco, da bi strip pomagal otrokom pri učenju branja in razvijanju afinitete do te dejavnosti.

Kjerkoli se že znajdeš, se številni pogovori začnejo (ali končajo) z navidez nedolžnim vprašanjem, bržkone edinim, ki ga znajo v angleščini postaviti tudi tisti, ki angleško sicer sploh ne govorijo. Od kod si.

Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj

Srečanja med dvema kulturama so vedno pogostejša in odmevna, kaže se, da interes za poglobitev dialoga obstaja na obeh straneh zaliva. A vendarle se zdi, da se vedno znova srečujemo na večjih ali manjši čolnih ali provizorično zgrajenih splavih sredi zaliva.