Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.

Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

dihanje je nepovratno izgubljanje

Romaneskni prvenec Škrlatni hibiskus sicer posredno odstira družbeno in politično sliko Nigerije v času državnega udara ter videnje le-te skozi oči odraščajočega dekleta, a se vsakršen aktivizem umika zgodbi o iskanju svobode, smisla in ljubezni do sočloveka.

Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.

Sistem pravil spodobnosti je veliko bolj krčevit in vseobsežen kot sistem vrednot. Niti za trenutek ti ne pusti počivati. Zato mora nekje počiti, odpovedati. Nekje te mora nagraditi in ti dovoliti stvari, ki so drugje prepovedane.

Vse kar je poljubno je bilo tako že v osnovi pred postavljeno s po tem

Izar na pomemben dan spozna prijatelja in izve nekaj o sladkarijah.

Predvsem pa knjiga postreže z zelo izrazito in močno atmosfero. Vonj zatona? Pa ja, dejansko je nekakšen vonj. Dejansko roman s svojim naštevanjem teh in onih mahinacij postaja prav nekoliko zoprn, nevaren in zatohel, po plati atmosfere torej nekako takšen kot svet, ki ga prikazuje, kar je pravzaprav redka čednost.

Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

Tretji v slovenščino prevedeni roman francoske pisateljice Marie NDiaye – druga dva sta Rosie Carpe (Modrijan, 2009) in Tri močne ženske (Modrijan, 2011), za slednjega je prejela Goncourtovo nagrado – se bere kot sanjava psihološka drama.

Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

Ti afriški sloni so mračnjaške živali. Nevarni so. Ker se hranijo iz tvojih deformacij, te na koncu deformirajo še stokrat bolj.

bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem.

Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

Resni prasci smo, do planeta in najbližjih, ščepec flirtanja s kmetijstvom in namakanja prstkov v margini nam tu ne bo prav nič pomagalo.

»Takšen je kapitalizem – na zasebni plaži samota, na ljudski lepota in nemir. Za nič na svetu ne bi splezal čez ograjo, veliko lepše je v tostranski gneči.«