Romantika. Zadeva Nemcev je tretje prevedeno delo Rüdigerja Safranskega, nemškega filozofa, ki si je sloves uglednega zgodovinarja zaslužil s poglobljenimi »biografijami mišljenja« nemških velikanov, Schopenhauerja, Schillerja, E. T. A Hoffmanna, Nietzscheja in Heideggerja.

Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.

S filozofijo se namreč človeku sploh ni mogoče ne ukvarjati, četudi bi si to želel. Mogoče je to njena tragika. Obsojeni smo na različne filozofske ideje, ki so včasih boljše, drugič slabše.

Ljubim ga, ne razumi me narobe, a ko ga včasih tako gledam, se mi zdi, kot bi gledala kakšno žival na robu izumrtja. In hkrati čutim in vem, da to na neki način tudi je.

Odkril sem literaturo sredi ničesar.

Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali.

Pesmi so tematsko osrediščene okoli intimnih odnosov in telesnosti. Čeprav ni jasno ali gre pri ljubezenskem partnerju lirskega lika za eno osebo ali več njih, lahko rečemo, da artikulirajo prekarnost sodobne ljubezni v nekem civilizacijskem horizontu. Pesnik z občutljivostjo raztira tenčice erotske travmatičnosti in v njih išče sublimno.

Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

zdaj je pregorela še zadnja žarnica / poslala me je v izgnanstvo

Vsekakor je bil Malgajev koroški rojak Krajnc dobra izbira za upodobitev pričujočega življenjepisa hrabrega rodoljuba, ki je v svoje roke vzel puško in zgodovino in se predvsem na lokalni ravni zapisal v spomin in zavest Slovencev.

“Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.

Gaga Lomidze iz prve roke o Gruziji kot častni gostji v Frankfurtu 2018 — Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

Odpel mi je hlače, nekaj je bilo Narobe, a jaz sem videla le listje Dreves in njegove ustnice in zobe in Bilo mi je slabo.

»Kaj danes zmore zgodovina?« je vprašanje, na katerega je v svojem nastopnem predavanju na prestižni izobraževalni instituciji Collège de France poskušal odgovoriti slovit francoski zgodovinar Patrick Boucheron.

Ko avtobus, ki je svojo pot začel v kakšnem večjem mestu, kakšni tuji prestolnici, sredi noči po Dolenjski cesti pripelje v Ljubljano, potniki komaj prepoznajo obrise mesta. Redko posejane stare hiše, mali bloki delavskih naselij se zlivajo z nočjo. Luči so ugasnjene, ceste so prazne.

Danes sem sanjal, da je Matevž Kos napisal roman. Prisegel je, da mi ga bo dal v branje kot prvemu bralcu.