V (post?)post-modernem času doživlja kritika preobrazbe, ki jo tako po dosegu (spletna mesta) kot vsebini (neposrednost in subjektivnost) delajo dostopnejšo širšemu občinstvu in v tem smislu demokratizirajo, a jo obenem tudi fragmentarizirajo in vrednotenje bolj kot kdaj koli prej prepuščajo osebnim okusom in merilom. Zdi se, da je umanjkanje trdnega vrednostnega sistema zamajalo temelje kritiškega žanra. Toda – ali je danes tak sistem sploh še mogoče vzpostaviti? Je kritika danes povsem izenačena z mnenjem? Kako je sprememba platforme (prehod s papirja na splet) vplivala na spremembo dveh temeljnih potez kritiškega žanra (vrednotenje in argumentacijo)? Je post-ideološka kritika mit ali realnost? Je prihodnost žanra v njegovi specializaciji (tako kot se že dogaja v glasbi), kjer bi se literarni kritiki ločili na poznavalce detektivk, (znanstvene) fantastike in ljubezenskih romanov?
Kritiške preobrazbe so neločljivo povezane s spremembami vloge umetnosti in literature v družbi in kot take njena neposredna posledica. Je literatura danes zreducirana na obliko zabave ali pa je to že od nekdaj bila in je zato, zaradi nekonkurenčnosti (beri: neobstoja) drugih medijev, zasedala privilegirano pozicijo? Toda zakaj bi si literatura želela tekmovati s priljubljenostjo, na primer, Netflix serij? Je v svetu deprivilegirane pozicije določenih vej umetnosti kritika obsojena na preobrazbo v PR sporočila?
Delo kritičarke oziroma kritika je v zadnjih letih doživelo kar nekaj sprememb, a stalnica nemara ostaja predvsem ena – naloga kritike je refleksija umetnosti v družbi.
Umetnost kritike je že uveljavljeno mednarodno srečanje predvsem literarnih, a tudi drugih kritičark oz. kritikov. Simpozij predstavlja edinstveno priložnost za širšo refleksijo kritike in umetnosti na splošno, s čimer stremi k izboljšanju pogojev kritiškega udejstvovanja in zagotavljanju bolj kulturnega javnega diskurza o umetnosti. Simpozij z mednarodno udeležbo gradi medkulturne mostove in z osveščanjem nemške kulturne javnosti posredno pomaga pri pripravah na nastop Slovenije kot častne gostje v Frankfurtu leta 2022.
13.30–15.30
(povezuje Maja Šučur)
Simpozij bo delno potekal v angleščini.
16.00–18.00
(povezuje Aljaž Koprivnikar)
Simpozij bo delno potekal v angleščini.
Konstantin Ames se je rodil leta 1979 v Völklingenu (Saarland), zadnjih deset let pa živi v Berlinu, kjer deluje kot pesnik in literarni kritik. V zadnjih devetih letih je izdal štiri knjige poezije, nazadnje pri dunajski založbi Klever Verlag. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi Merano poetry prize. Trenutno se ukvarja z doktorsko disertacijo na temo pesniškega branja.
Nikolai Duffy je avtor del The Little Shed of Various Lamps (2013), Up the Creek (2017), Notes for a Performance (2018) in Relative Strangeness: Reading Rosmarie Waldrop (2013). Njegova poezija je bila objavljena v različnih britanskih in ameriških revijah, vključno s Shadowtrain, Shearsman, Stride, Blackbox Manifold in E.ratio. Ob tem je objavil številne eseje in kritike o eksperimentalnem pisanju, sodobni poeziji in založništvu. Je ustanovitelj in urednik založbe Like This Press, kjer objavljajo pesniške zbirke, kratke zgodbe in eseje. Zaposlen je na univerzi Manchester Metropolitan v Veliki Britaniji, in sicer kot pomočnik vodje podiplomskega umetnostno-humanističnega programa in predavatelj na oddelku za angleščino. Oktober preživlja v Ljubljani kot gost rezidence Unescovega mesta literature.
Urška Jurman je umetnostna zgodovinarka in sociologinja kulture. Deluje kot kuratorka, urednica, piska in organizatorka na področju sodobne umetnosti. Od leta 2013 je programska vodja Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo. Med drugim je urednica monografij Beti Žerovc, When Attitudes Become the Norm: Contemporary Curator and Institutional Art (2015) in Umetnost kuratorjev: Vloga kuratorjev v sodobni umetnosti (2010), sourednica zbornikov Arhitektura ≠ Umetnost (2017), Extending the Dialogue (2016) in Ready 2 Change (2005) ter revije za sodobno umetnost Platforma SCCA (2000-05). Besedila o sodobni umetnosti objavlja v različnih strokovnih periodikah, publikacijah in katalogih.
Gaja Kos piše kritike za revije Literatura, Sodobnost, Dialogi, Otrok in knjiga in za spletna portala ludliteratura.si in dobreknjige.si. Strokovne in znanstvene članke s področja mladinske književnosti objavlja v revijah Otrok in knjiga in Dialogi. Leta 2010 je za svoje kritiško delovanje prejela Stritarjevo nagrado. Pri založbi Miš ureja otroško in mladinsko izvirno leposlovje, pri LUD Literatura pa soureja zbirko kratke prevodne proze Stopinje. Je avtorica osmih knjig za otroke, občasno kakšno slikanico ali ilustrirarno knjigo tudi prevede. Je članica slovenske sekcije IBBY in Društva slovenskih pisateljev, članica programskega odbora Društva Bralna značka Slovenije in predsednica Društva slovenskih literarnih kritikov.
Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter iz francoskega jezika in književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti, oboje Univerza v Ljubljani. Po zaključku študija je pridobila status samozaposlene v kulturi; vrsto let je delovala kot kritičarka na področju uprizoritvenih umetnosti. Od decembra 2014 je zaposlena v Slovenskem gledališkem inštitutu.
Martina Potisk (1987) je diplomirala (2011) in doktorirala (2018) na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Med drugim je avtorica sedmih znanstvenih in treh strokovnih razprav s področja sodobne slovenske književnosti ter dveh znanstvenih razprav s področja slovenske materialne kulture. Vrsto let je prejemala Zoisovo štipendijo. Od leta 2012 dalje je pisala literarne kritike (Mentor, Literatura, Dialogi, Sodobnost, 3. program Radia Slovenija). Leta 2019 je prejela Stritarjevo nagrado.
Vincent Sauer, rojen leta 1994 v Karlsruheju, živi v Berlinu. Na Inštitutu Peter-Szondi (Free University of Berlin) je študiral primerjalno književnost in nemško filologijo. Deluje kot urednik časopisa Sprache im technischen Zeitalter in literarni kritik, med drugim objavlja v Süddeutsche Zeitung. V letu 2019 je med drugim prevajal Franka O'Haro, v Salzburgu je predaval o Thomasu Bernhardu in taksidermiji ter objavil esej o Rainaldu Goetzu.
Ivan Tomašić (Čakovec, 1991) je literarni kritik, urednik in novinar. Magistriral je iz primerjalne književnosti ter portugalskega jezika in literature na Fakulteti za humanistične in družbene vede v Zagrebu. Od leta 2015 piše kritike za booksa.hr in sodeluje z drugimi regionalnimi portali (prolleter.me, sic.ba, xxzmagazin.com itd.). Je tudi sodelavec Prvega programa hrvaškega radia.