Literatura je osrednji slovenski mesečnik za književnost, ki kot samostojna revija izhaja od leta 1989, ko se je odcepila od revije Problemi - Literatura. V 30 letih je izšlo več kot 330 številk, in to v okoli 250 zvezkih.

O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne, urednikovo delo pa se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn.

V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.

Tridesetletnico Nove literature se mi zdi smiselno izkoristiti za premislek o tem, kako sploh ni samoumevno, da še vedno izhajamo tudi na papirju.

“Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.

Gaga Lomidze iz prve roke o Gruziji kot častni gostji v Frankfurtu 2018 — Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

Maike Nedo (1971) je neodvisna urednica iz Berlina, ki se posveča tako literaturi za odrasle kot otroškemu in mladinskemu leposlovju. V okolju, kjer literarne urednike sicer še vedno predvsem zaposlujejo, se je za pot »svobodnjakinje« pred dvema letoma odločila, ker je bil, kot pravi, čas za spremembo.

Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.

Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

O stabilni, blagodejni, a šibko produktivni klimi na Španjolskem in en opozorilni primer poblaznele pozitive v okolju protestantske etike, ki pa je kljub divjim izgubam dejansko proizvedel par presežkov.

Kaj lahko osemletnim deklicam o današnjem svetu sporočajo vlogerke, ki snemajo videe o različnih izzivih, testiranju sladkarij in o svojih najnovejših oblačilih? Predvsem to, da smo na spletu zanimivi in zabavni, če si drznemo, česar si drugi ne; ali pa, da smo priljubljeni, ker imamo oblačila določenih znamk. Če bi otroci te vsebine kombinirali z drugimi, s tistimi, ki jih zanje pripravljajo izobraženi strokovnjaki, bi nad to fascinacijo otrok z vlogi lahko brezskrbno zamahnili z roko. A tega ne moremo storiti. Ker mnogi otroci ne berejo ne revij ne knjig.

Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

V dobi, ko se krčijo strani in minute, posvečene kulturi, število izdanih knjig pa ne pada, ko založbe več stavijo na všečke kot literarne kritike, več na influenserje kot na strokovne bralce, bolj kot kadarkoli potrebujemo literarno kritiko kot vrednotenje med »dobrim in slabim«, to je med knjigo, ki je vredna naše pozornosti, in knjigo, ki je morda ni.

Ne glede na to, da živimo v digitalni dobi, so problemi založništva in razumevanja knjige že dolgo bolj ali manj isti: kako jo pripeljati do bralca. Stroka si je sicer enotna, da je slovenska bralna kultura zelo klavrna, ni si pa enotna v tem, kako jo izboljšati. Poročilo s kongresa slovenskih založnikov vsebuje tudi izjave nastopajočih in izhodišča za uspešno trgovanje na mednarodnem trgu.

Dinko Kreho je publicist, moderator literarnih dogodkov in esejist, s katerim smo se srečali že na lanskoletnem kritiškem simpoziju Umetnost kritike, ki se je odvil v Ljubljani, počasi pa začenja tudi kritiško oz. publicistično sodelovanje s spletnim medijem www.ludliteratura.si.

Delamo postopoma. 

Na Poljskem nekomercialne kulturne iniciative običajno nastanejo po načelu družbene mobilizacije: nekaj fanatikov se na primer odloči, da bo ustanovilo literarno revijo in počne vse, da bi ta bolj ali manj redno izhajala. Ponoči ne spimo, saj se običajno počasi zaženemo – moramo se vpeljati v cikel izdajanja, ki, čeprav je revija »Arterie« teoretično četrtletnik,  ni bil nikoli določen, kaj šele vsiljen. Obenem se v tem znajdem kot v malokateri dejavnosti, tudi literarni. Zato še s toliko večjim veseljem povem, kako se to počne v državi nad Vislo. Preberi

Ta zapis je nastal v opravičevanju, prelaganju obveznosti in vsesplošnem krču, ki ga povzroča pritisk konca leta, s tem pa tudi (in predvsem) konca letošnjega programskega, finančnega in izvedbenega obdobja na področju kulture. Če so se v pomladanskem času projekti odvijali skrajno previdno in tvegano, pa zadnji meseci kar cvetijo od kulturne ponudbe in človek že več ne ve, kaj bi izbral in kam šel. Da se je za trenutek (najbrž do naslednje pomladi) sprostila tudi trepetava finančna negotovost, ki jo uradniška kasta državnih institucij, predvsem njihoviPreberi