Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

Naneslo je, da sem v bližnji tujini prisostvovala tako imenovani delavnici, katere poslanstvo je bilo tako imenovano opolnomočenje pisateljev. Raba glagolov nanesti in prisostvovati, ki izražata minimalno stopnjo vključenosti, ni naključna.

Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.

Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Vprašanje, ki me preganja, je, zakaj vedno iščem načine, kako zapustiti neko resničnost, neko telo, nekega sebe, ki se zgradim. In zakaj sem zapustil že toliko prostorov – in se zato vselej znova v novih prostorih rodil?

Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.

Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami.

Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.

Od jutra čakam, da se jezero naseli vame. Presedam se s stola na stol, mrcvarim negotovost kot travno bilko med prsti. Počasi pospravim zadnji kos čokoladne torte s skuto. Arja mi na zemljevid vriše sprehajalne poti. Označi mi majhno pristanišče in vas, ki se nahaja nekaj kilomentrov stran od umetniške rezidence Jarvillina, kamor sem pripotovala včeraj. Pomislim na ptico, morda je odletela v Jyuvaskulo, mesto, ki je oddaljeno 15 km od rezidence.

Pesem izpljune, kar ji je položeno v usta, zato pesnik ni jezdec, temveč konj.

(Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ oskruni izobilje snovi, ki je sama po sebi zaščitni znak romana. Najpomembnejša misel romanopisca je tista misel, ki ga napravi za romanopisca.Preberi