Bliža se Veronikina nagrada, ki že dve desetletji postavlja vsakoletne standarde za dobro poezijo in iz nešteto strani verzov izlušči tiste bisere, za katere bi Kafka porekel, da »razbijajo zaledenelo morje v nas«. Barbara Korun, Tjaša Razdevšek in Darka Tancer Kajnih so tako 1. avgusta obelodanile pet finalnih zbirk: Dolgo smo čakali na dež Alje Adam, Ljubica Rolanda Barthesa Ane Makuc, Tišima Uroša Praha, Druga obala Petra Semoliča in Delta Kaje Teržan.Preberi

Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se je razpasel na naši literarni sceni. Gre za slog, ki temelji na anekdotah iz avtorjevega življenja. Kot je Mendiževec pokazal (če tekst preberemo), v tem slogu ni opaziti moči neke samoafirmacije, ampak gre v prvi vrsti za reaktivno početje, kiPreberi

Če je seks tekst, potem sta osnovni vprašanji dve: kako seks pišemo? in kako seks beremo?

Prvo vprašanje Uroša Praha ni delovalo le kot prostorski, ampak tudi kot časovni izlet. Še posebej glede na odgovore kosovskega poeta Arberja Selmanija. Na Kosovu namreč ni lahko objaviti nečesa s seksualno vsebino. Tudi zato je zanj pisanje o seksu upor. Piše zato, ker ne more govoriti. Ker torejPreberi

Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas doktore pomozi mi / teško mi je, vjeruj mi, / što da radim bez akcije po čitavi dan? Pesem nas je takoj uvedla v problematiko možnosti in nemožnosti družbenega boja in nas v klubu Cankarjevega doma, nenavadno elitnem okolju za dogodek, ki ga je organizirala Paraliterarna organizacija IDIOT, spomnila naPreberi

Četrti dan mednarodnega festivala Literodrom je bil posvečen omizju o literarni kritiki, na katerem se je pokazalo, kako v slovenskem literarnem prostoru primanjkuje tovrstnih javnih razmislekov o vlogi in funkciji literarne kritike danes, o njenih avtorjih in bralcih, o njenih oblikah, medijih objave in nazadnje o kontekstih, v katerih se najpogosteje pojavlja. Pokazalo se je, da je bolj kot kritika v krizi refleksija kritike, torej nekakšna metakritika, ki ocenjuje in reflektira kritiško početje. Čeprav soPreberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

I

Obstaja kar precej binarnih dvojic, po katerih bi lahko razvrstili slišano poezijo na šestem festivalu Mladih rim, ki ga skupaj z ekipo organizirata Veronika Dintinjana in Dejan Koban. Kot se recimo romaneskni junaki delijo na pasivne in aktivne, tako bi lahko tudi poezijo nategnili na omenjeni, a rahlo modificirani binom: poezija kot izraz opazovanja sveta in poezija kot izraz participacije v svetu. Ker je prevladujoča težnja poetiziran dnevniški zapis, je oznaka poezijePreberi

Končno imamo spet Generacijo, ki se je predstavila na skupni multimedijski »manifestaciji« ob izidu 7. številke revije Idiot in njenega best-of izbora.

Prejšnji ponedeljek je z udarnim glasbenim zaključkom nastopilo pet avtorjev različnih generacij, ki imajo s Škucem takšno ali drugačno povezavo, se reče, že nekakšno ali pa tudi sploh nobene. Kolikor je bilo namreč razumeti, je izbor sledil zamislim in povabilom voditeljice, mlajše pisateljice Vesne Lemaić, sicer tudi dejavne (lezbične) aktivistke in tako vsaj posredno povezane s Škucem ter njegovo družbeno-kritično vlogo. Dobro pripravljena voditeljica – ki odra ni zapustila niti med avtorskimi branji, s čimerPreberi