Arhiv prispevkov z oznako Urne zgodbe (46)
Aljaž Krivec
»Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno menjali klimo? Nemogoče je tu …« mu je odgovoril z zamudo. Aleš se je nagnil k njegovemu ekranu, da bi videl, kako napreduje, in samo skomignil z rameni, čeprav ga Vid ob tem ni mogel videti, bilo je skoraj nekako samoumevno.Preberi
Arjan Pregl
Tuuut. In potem tišina.
Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj z njo naredi korak. Čeprav ni šlo za korak. Bolj za plazenje.
Pogled je lezel po prostoru. V tišini.Preberi
Živa Bončina
»Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in jo že vajeno ignorira. Odkar je brez službe, je mnogo bolj zamišljen, s pogledom bega v prazno, a tudi bolj informiran, to je treba priznati. Cestne zapore in drugo radijsko dogajanje je postalo njegov mali imaginarni svet, kamor zbeži pred obilico prostega časa in vse bolj tudi pred njo. No,Preberi
Arjan Pregl
»… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.«
– Fak, pa kaj jim je treba sem rinit, pizda?!
– Mali, pazi, kako govoriš!
– OK. Zakaj prihajajo sem? Saj tudi tukaj ni nobenega dela. Ti si brez službe, mat je brez službe, že tri dni žulimo tole župo. Ti si že čisto potopljen v ta TV, samo še sediš na kavču in gledaš …Preberi
Zarja Vršič
Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je vsaj dve uri pustila namakati rožne cvetove. Vsakič, ko se je zasmejala, je pokazala bele in ravne zobe, ki so se svetlikali pod ostrim ouagadougoujškim soncem. Pri desetih letih so jo starši poslali v šolo, znala je tekoče francosko, skorajda brez naglasa, spretna je bila pri šivanju. Nobenega razloga niPreberi
Iztok Vrenčur
V petdesetih in delno še v šestdesetih so v nekaterih predelih Afrike družinske fotografije postale neznosno popularne. Vsak si jih je želel imeti, dan fotografiranja pa je pogosto postal podoben prazniku. Jedlo se je in plesalo, marsikdo si je, zato da je lahko pred magičnim očesom objektiva poziral lep in popoln, šel sposodit denar, z njim pa novo obleko, sešito po evropejski modi. Saj so vsi vedeli, da ni šlo le za fotografiranje, šlo je za ritual. Ali je ukleščenje trenutka in z njim podobe na list papirja sploh mogoče poimenovati kako drugače?Preberi
Nika Švab
… in kladivo. Na rdeči podlagi rumen simbol politične ureditve, ki bo vedno polemična. Ne, to bo v zavesti večine ljudi polovica simbola komunizma, in ne orodje za kmetovanje. Čeprav … v bistvu v obeh primerih asociira na obdobje med 60. in 80. leti prejšnjega stoletja. Dejstvo pa je, da je to pripomoček za delo. Mogoče je kdaj v kakšnem primeru bilo tudi orožje – v Lady se da prav gotovo prebrati tragičen primer o ženi, ki je iz ljubosumja z ostrim rezilom tega zaokroženega orodja ubila sestro ali moža.Preberi
Kaja Blazinšek
Vedno, skoraj zagotovo vedno, tukaj sem več kot prepričana, pride tista nevidna sila lune, ki je ni, v sanje, ki podaljšujejo spanec iz noči do popoldneva. V sanje, iz katerih se zbudiš z nenavadno utrujenostjo spanca. Kako je sploh možno, da si utrujen od sanj, spanja? Ne veš natančno, ali si se boril proti zmajem v času, ko so ti seveda še obstajali, ali te je utrudil bežen vpogled v prihodnost. In ko se taPreberi
Rok Štukelj
S težkimi koraki se je premikal v koloni sotrpinov. Mrzel, suh veter jim je kakor nož rezal skozi nagrbančeno čelo in se poigraval z njihovimi umazanimi lasmi.
Slišati je bilo samo njega, kralja neskončno belih ravnic, kako je zavijal skozi tundro. Nobeden izmed izmučenih mož ni črhnil niti besedice. Počasi, togo so se premikali skozi belo puščavo. Vedno bolj izčrpani so razmišljali le o eni stvari. Živeti ali umreti. Vendar bi bilo tudi umreti izjemno mučno, zato so, razen redkih izjem, začeli upati v novo vstajanje – torej živeti.Preberi
Arjan Pregl
S tem se je Pawlina ukvarjala že nekaj let. Odkar se je priselila v to mesto in si našla majhno sobico, ravno pravšnjo zanjo. Na začetku bolj iz ekonomskih razlogov, a zares nikoli ni šlo samo za to.Preberi
Živa Bončina
Samo da se ne pojavi zdaj, na vratih, ker ne veš, kaj boš naredil, je kot po navadi rekla s kančkom pritajene grožnje.
Upam, da ne na oknu, je sarkastično odvrnil. To je bil precej izpiljen sarkazem, visoko cenjen v razredu, in upal je, da ga bo tudi mama prepoznala. Ne samo to, da bo prepoznala, da je njen sin vendar odrasel, ciničen pubertetnik, ki ve, kaj dela. Na Facebooku si dopisuje s tremi puncami, poPreberi
Iztok Vrenčur
Čist nč. Uboga pernata bitja. Vedno so se mi smilili.
Kljunčki, perutničke. Nedolžni pogledi. Topli napitki.
Rakci, školjkice, poletje.
Topla plima.
Zašel sem.
Zašel sem s piščančje poti. S poti nebrzdane, steroidne rasti; stran od samožrtvovanja. Ni mogoče vedno samo tešiti lakoto nekoga drugega.Preberi
Aljaž Krivec
Evgen je preživljal še enega svojih tipičnih večerov pred televizijo. V študentskem domu, seveda. V študentski sobici študentskega doma, pravzaprav.
In kot vedno (ob nepravem času) prilomasti v sobo njegov nadležni cimer. Ni vedel, kako mu je ime, tri leta v eni in isti sobici, ampak se nekako nista uspela seznanit. Ko so vrgli ven njemu ljubega Egona, se za celo zadevo z razporejanjem študentskega prebivalstva ni več posebej zanimal. V mislih pa je tudi ta novega klical Egon (takšno egonsko brado je imel, karkoli že to pomeni).Preberi
Zarja Vršič
Sestro Tanjo imam rad. Prijazna je. Vsako jutro tiho odpre vrata moje sobe, dvigne žaluzije na oknih in z vedrim glasom pravi:
»Gospod Hribar, rana ura – zlata ura!«
Takrat se vsakič zbudim zadovoljen in čil. Kar čutim, da je pred mano dan, poln izzivov. Sestra Tanja nato stopi do moje postelje. To naredi v sedmih coklastih korakih. Njene cokle so bele, z nešteto majhnimi luknjicami. En. Dva. Tri. Pri četrtem se vedno ustavi in skrbno poravna knjige na moji nočni omarici. Po navadi reče:Preberi
Vanja Osterc
Na vsakem začetku, bodisi uradnem bodisi neuradnem, prijateljskem, se venomer spodobi, da se avtor predstavi. No, eno izmed temeljnih tradicionalnih vljudnostnih gest bom vnemar zanemaril. Ni pomembno, kako se imenujem. Pomembno je, kaj vam želim povedati in kako boste vi razumeli moje sporočilo, ki vam ga ponižno, na neki način tudi povzpetniško, ponujam v roke.Preberi
Lara Paukovič
»Nič,« je rekel Gates Sorosu. »Treba bo rešiti svet.«
»Ja, ja,« je ta zamahnil z roko. »Obupal si nad blagajno za kukije, zdaj pa bi jo po hitrem postopku popihal. Umiri, se stari. Džingiskan lahko počaka.«
Marx je zamomljal v znak strinjanja. Hipijevke so se še vedno intenzivno ukvarjale z njegovo brado. Ena mu je pravkar pletla kito. Za trenutek je pomislil, da bo roza elastika, s katero mu jo je ovijala, na njem videti malce čudno, a se je kmalu pogreznil nazaj v oblak opojnega dima.Preberi
Dano Ličen
»Ti …«
Bill zre v električno blagajno, vzdigne roko, da bi jo udaril, pa si premisli.
»To ne dela …«
Pred blagajno se nabirajo zasanjani nasmeški in proti obupanemu geniju molijo vrečke piškotkov.
»Prosijo te za usmiljenje, Bill,« se zasmeje Marx. Roko razgrete študentke si namesti pod brado in ko njeni prsti ugotovijo, da je to najbolje delati tako, kot to počneš pri psu, se nadaljevanje njegovega stavka izgubi v globokem brundanju. Kljub temu mu uspe proti sključenemu suhcu za plačilnim pultom izstreliti izzivalen pogled. »Zgrešil si sistem, stari. Pusti valjem, da zarjavijo, nima veze.«Preberi
Brina Klampfer
Predzadnje videoporočilo z Urnih zgodb! Oba polfinalna kroga sta zaključena, pred nami je samo še finale. (In seveda glasovanje za finalista po ovinku.)
27. maja 2014 | Kritika, komentar Na torišču
Dano Ličen
Roke je imela narejene iz papirja in bal sem se jih pomečkati. Stala sva in gledala njeno skico. Ni ji bila podobna. Obleki sta šelesteli po prostoru.
»Kako si naredila to črto?«
»S flomastrom.«
»Hotela sem uporabiti nekaj žlahtnejšega,« je nelagodno dodala.Preberi
Literarno-umetniško društvo Literatura, Tomšičeva 1, 1000 Ljubljana
predsednik: Primož Čučnik
ludliteratura@yahoo.com, info@ludliteratura.si, tel. 01/251 43 69 ali 01/426 97 60
ID za DDV: SI62575694, matična številka: 5686750000
Uradne ure: ponedeljek od 11h do 12h, sreda od 11h do 12h, četrtek od 11h do 13h.
O mediju in pogojih sodelovanja
Navodila za pošiljanje prispevkov
Splošna pravila in pogoji nagradnih iger
© avtorji in LUD Literatura www.ludliteratura.si
Elektronski medij www.ludliteratura.si podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Javna agencija za knjigo RS.
Izdelava: Pika vejica