Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.

Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

»Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

Spet sem bil v Barceloni. Dvakrat na leto grem tja, da si prepiham bližnje iz vseh por in pogruntam, koliko me je še ostalo. Pa ne gre s katerimkoli mestom, prav B me nekako uglasi s samim sabo, očitno ima zdravilno frekvenco za moj tip lika.

Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

Bili so časi, ko je vsak Slovenec, ki je dal kaj nase, opravljal dopolnilno delo promotorja svoje domovine.

Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.

Že ves dan me spremlja ta čuden občutek, da se mi nekaj izmika, kar je že skoraj na dosegu, a potem izgine, kot lepota, kot breze, skrite zadaj za smrekami.

Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

Zdelo se mi je, da me je tišina, ki se je zgoščala okoli mene, iztrgala iz domačega okolja, vrveža, projektov, dogajanja. »Kaj če mi ne bo uspelo sprejeti tega miru?« me je prešinilo.

Blokovsko naselje res pušča vtis nekakšnih lokalnih Fužin, a brez igrišča za tenis in brez koloparka in brez najsodobnejšega otroškega vrtiljaka in brez reke in brez tistega tipa, ki kot kavboj hlača čez polje do psihiatrije. A z vsakimi fužinami pride tudi serija lokalnih stereotipov.

Sprva sem imel plan pisati vam tedensko, kot kak dopisnik iz daljne dežele, a sem že ob prvem poskusu spoznal, da vsak džob, opravljen za domovino, trga rahlo tančico sanj, v kateri bivamo odposlanci na poskusnem delu v tujini.

Potem prideš v svoje stanovanje nad kostanji ob treh in se zbudiš, potrebovala si pičel teden, da si zamenjala dan za noč, že uro kasneje trka vest, da boš ob povratku domov to trojno plačala, a v skladu z dobrimi nameni misel odmikaš.

Izseljenstvo je danes le še geografski pojem, ni pa več stanje duha.

Stanovanje na Libicki ulici, Vinohrady – Praga … večerni mrak v sobi in svetilka na mizi, kjer pišem prvo pismo. Pišem z roko na papir zvezka; skiciram zamisli skozi eros pisave in usmerjam zavest v pripoved. Ko pomislim na pisma v splošnem, me tok povezav odnese v dve smeri iz mojega praškega izhodišča: so »Pisma mlademu pesniku«, ki jih je Rainer Maria Rilke, rojeni Pražan, začel pisati 1903 v Parizu in so v svojem bistvuPreberi

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi