Ena izmed pesniških zbirk, leta 2010 izbranih za Festival Pranger, so bili tudi Tihotapci Aleša Debeljaka (1961–2016). Avtor je v kritiški debati, na kateri so sodelovali gostujoči kritiki Meta Kušar (ki ga je izbrala), David Bandelj in Brane Senegačnik, podal nekaj fragmentov osebnega razumevanja tako svoje zbirke kot tudi poezije na splošno. Iz publike se je oglasil tudi Tomaž Šalamun (1941–2014), ki je povedal, da mu je Aleš Debeljak kot pesnik celo ljubši od Daneta Zajca. Spodaj objavljamo prepis Debeljakovih izjav, z minimalnimi uredniškimi posegi.Preberi

Ko sem prejel recenzijski izvod najnovejše posthumne pesniške zbirke Tomaža Šalamuna, sem dobil cmok v grlu. Pomislil sem, da bo vsakršen odziv na pesnika, čigar posamezne pesmi (pa tudi pesniške zbirke) že imajo status ponarodelih, kanoniziranih in kar je še tovrstnih besed, napačen.Preberi

Peti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o odprtosti do teksta in odsotnosti plodovitega dialoga

Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, vrtim nazaj, še enkrat poslušam … mehek, stišan glas … Tomaž. Del nekega pogovora, posnetega decembra 2010, delim z vami. Pri transkripciji zvočnega zapisa Tomaževih odgovorov sem sledila njegovemu naravnemu govornemu ritmu, specifiki njegovega govora, glasu, npr. zamolkom, ponovitvam.Preberi

Kakšna bi bila poezija v naši zakotni državici, če ne bi bilo Tomaža Šalamuna? Po Kosovelu je Šalamun definitivno tisti ultimativni slovenski pesnik, ki je sfural svojo pesniško pot do konca in pri tem ostajal zvest lastni viziji pisanja, pomenu poezije v moderni dobi ter življenja znotraj in zunaj te poezije. Tega, da je najbolj prevajan slovenski pesnik in da je s svojo unikatno, neponovljivo poetiko vplival na več generacij pesnikov ter umetnikov, najbrž ni treba posebej poudarjati.Preberi

Enkrat po tem, ko sva pred cca petnajstimi leti s Tonetom Škrjancem prevajala in pri Branetu Mozetiču izdajala knjigo izbranih pesmi Franka O’Hare, sem Tomaža Šalamuna podražil, zakaj ni nikoli prevajal (ali vsaj omenil) tega pesnika t.i. newyorške šole, ki je v Ameriki, trideset let prej, ko je bil on v Iowi, doživljal svojo prvo širšo uveljavitev, saj je močno vplival na številne mlade ameriške pesnike (v času svojega življenja je izšlo le nekaj njegovihPreberi

Jan Krmelj, komaj devetnajstletni ustvarjalec, je pri mariborski Literi konec lanskega leta izdal prvenec z naslovom Relikvije dihanja. Krmelj se v pesmih ne razkriva kot pripovedovalec, ampak kot nekakšen častilec simbolov, saj je njegova poezija zgrajena okrog podob, ki se razraščajo ena skozi drugo in prehajajo med stranmi. Avtor se obrača predvsem na svoja notranja stanja, za katera išče vedno nove in nove besede, pri čemer je zelo inovativen (»glagoli, zbrani v molkoglasnosti«, »komajmožnost tvorjenjaPreberi

Katero področje te kot kritičarko najbolj zanima?

Zanima me evolucija poljske poezije po 2. svetovni vojni, čeprav objavljam tudi recenzije novejših romanov in esejističnih zbirk. Še posebej rada pišem o sodobni književnosti v luči literarne tradicije. Ostajam zvesta tako imenovanim »starim pesnikom«, ki jih posebno cenim (recimo pred manj kot letom dni preminulemu Tadeuszu Różewiczu), vseskozi čakam na nove pesmi Jacka Podsiadła ali Marcina Świetlickega, z veseljem pa prebiram tudi prvence.Preberi

Iz zvočnikov se je razlegala Azra: anarhizam mi je bio u krvi, svi na barikade / sanjao sam kako vode proletere mlade / a danas doktore pomozi mi / teško mi je, vjeruj mi, / što da radim bez akcije po čitavi dan? Pesem nas je takoj uvedla v problematiko možnosti in nemožnosti družbenega boja in nas v klubu Cankarjevega doma, nenavadno elitnem okolju za dogodek, ki ga je organizirala Paraliterarna organizacija IDIOT, spomnila naPreberi

Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki jo stresa v nenavadno mičnih gibih, drhtljajih in dregljajih, vidim tri bele obraze, svoje pesniške sopotnike. Čisto spredaj je starejša, suha, žilava gospa, ki se je prav pred kratkim skoraj stepla z razcapanim suhcem v japankah za prazno pločevinko piva, ki jo je potem skrbno spravila v veliko črno vrečo,Preberi

Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji:

»Zdelo se mi je, da ne glede na to, koga berem, ves čas berem istega pesnika. Da berem čisto preveč zares mlade poezije. Da so si vsi ti mladi pesniški glasovi podobni kot jajce jajcu. Da so vsi po vrsti brez preteklosti in prihodnosti. Brez spomina. Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plod, za katerega ob podrobnejši inšpekciji vse bolj kaže, da je jalov.«Preberi

I

Da napisana pesem ni nujno isto kot prebrana pesem in da na tiho prebrana pesem ni nujno isto kot avtorjeva živa interpretacija, je osnovno gonilo večine pesniških dogodkov, ki pa to razmerje redko zares reflektirajo. Drugače je s pesniškimi festivali, ki imajo v tem smislu določeno prednost; saj deluje tudi takrat, kadar se festivali omenjene tematike ne lotevajo eksplicitno, denimo z debatami in prevajalskimi delavnicami, strnjenost njihovih programov včasih celo kot boljša ponazoritev različnih načinovPreberi

Dejan Koban je svojo prvo pesniško zbirko Metulji pod tlakom v samozaložbi Blablabla & Bla izdal leta 2008, znan pa je tudi kot eden izmed dolgoletnih organizatorjev Mladih rim, v sklopu katerih se lahko takorekoč vsak, ki piše poezijo, predstavi na branjih in svoje delo na alternativni način povleče na plano. Decembra 2013 je luč dneva ugledala njegova druga zbirka Razporeditve (založnik je tokrat LUD Šerpa), ki se je pisoči kritik lotevaPreberi

Prvo uro pri slovenščini na gimnaziji smo se podučili o marsikaterem terminu, med drugim tudi o identifikacijskem bralcu, ki mu je branje v slast in se z vsebino identificira ter se loči od strokovnega, ki se čtiva loti drugače. Kako že, ne bi na tem mestu. Za domačo nalogo nam je bilo naročeno, da preberemo Strukturalno poetiko. Do kdaj, ni bilo rečeno. Prvo književno besedilo, ki smo ga morali prebrati in o katerem smo v šoli govorili, je bil Ep o Gilgamešu. Stari smo bili petnajst let.Preberi

Obrnil se je ključ
v sobo je stopila noga.

Steklenica bi rada pila (narejena 1967, izdana v samozaložbi 2003),
Iztok Geister (besedilo), Marko Pogačnik (slike)

Eksperimentalna literatura, naj bo to poezija, proza ali gledališče, ima v evropski in ameriški umetniški besedi bogato in razvejano tradicijo. Nekateri viri na primer navajajo, da sega izročilo te literature vse do Tristrama Shandyja Laurencea Sterna. Kar nekako spomni na debato o zamejitvi postmodernizma; Umberto Eco je pri tem duhovito pripomnil, daPreberi

Obstaja cel kup razlogov, zakaj boste v mestu težko naleteli na koga, ki je prebral celoten Klečev opus. Prvi je ta, da je človek, ki bi se lotil te avanture, bolj malo v mestu. Svojega stanovanja pač ne more zapustiti, saj je vsakič, ko odloži Klečev zadnji roman, zunaj že njegov nov zadnji roman. Milan Kleč je za slovensko prozo to, kar je Tomaž Šalamun za poezijo. V Sloveniji je preprosto še premalo založb, daPreberi

Kako bi opisal stanje kritike na Hrvaškem? Se sooča s kakšnimi specifičnimi težavami?

Se je že nekako, vsaj v zadnjih petnajstih letih, pokazala ukoreninjena navada, da mora biti vsak odgovor na vprašanje o stanju hrvaške kritike tarnanje, lamentacija, svojevrstna oblika klicanja dobrega boga kritike in hkrati očitanja temu bogu, ki nas je v gnostični maniri zapustil in izginil brez sledu. Ker stvari nikakor niso črno-bele, bom poskušal dati vsaj skromen doprinos v ogromni korpus temu podobnega materiala.Preberi

Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« in Ane Svetel z naslovom »Famozna tujina ali Kaj narediti s svojim rastočim domoljubjem?« Gre za teksta, ki znotraj partikularnih ideoloških okvirov generacije in domoljubja zarisujeta pomembne politične konture, ki zadevajo neko simptomatično in preveč aktualistično razumevanjePreberi

Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo o njej povedali drugi. Na Prangerju namreč (večinoma mlajši) udeleženci tako za okroglo mizo kot v publiki o poeziji govorijo s strastjo. Pa ne o poeziji nasploh, temveč o konkretnih novih slovenskih pesniških zbirkah, tistih devetih, ki jih sprotni selektorji izbirejo kot najboljše. In na Prangerju malo uživam v visoki ravni literarnega diskurza, malo pa me zmeraj daje zavist, kako da tako zavzete debate o prozi v Sloveniji ni.Preberi

Fantasma epohé – Poezija in/kot igra, kolosalno zastavljen projekt pesnika, filozofa in umetnostnega zgodovinarja Andreja Medveda, je zainteresirana slovenska javnost pričakala razmeroma medlo. V tisku so se sicer pojavljali napovedniki, ki so sicer v presežnikih, a obenem precej na hitro označili izid nove knjige, kar pa je odziv, precej nesorazmeren z ambicioznostjo projekta, za katerega je publika po novem bogatejša.Preberi