Oni so za žlindrastega človeka ustvarili poseben kalup. V njem lahko ta ulije telo za drugega.

prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.

vrane zgnetem v jato / polijem jih z bencinom in zažgem

Po zajtrku na Filipinih se okopam in je totalno in jebeno noro // Uživaj v sladoledu, Gerard, lesketanje sonca na njegovi beli zmrznjenosti je največ, kar se boš kdaj približal St. Moritzu ...

Pripravim se, vstopim v telo – v kosti, v sram. Udobje nemoči se je zažrlo vame. Lično darilce vseh mojih prednikov. Mehur na rani nikoli ne poči; ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Kako veš, kdaj dati pesem iz rok? Poredko pišem, a ko pišem, pišem dan in noč in mnogo zavržem, potem stokrat preberem napisano, dokler se posamične besede in stavki ne utrudijo in ne izginejo. (D. Kiš)

Svetloba ne bi obstajala brez teme. /// Le ponoči lahko vidimo tisto, česar se ne da videti z očmi.

Dva odtenka rdeče. Cvetovi in zelena stebelca med resami narodne noše z balonastimi rokavi in belo okroglo avbo preprostosti.

Jesen. Preludij v zimsko otožnost. Lahen dotik neba. V tvojem pogledu neizrečene besede. Brezizrazno zreš v daljavo namišljenih senc in se zliješ s tesnobno pokrajino.

So moje roke še vedno moje, ko jih pomolim vate? Iztrgam jih iz tebe. Tako nagubane in tuje. Strah me je.

Medtem ko ležim v postelji, globoko zakopan pod odejo, ki je pretopla za spomladanske večere, premišljam o tistih, ki nimajo možnosti – ležati v postelji [...]

Življenje je zmanjšana občutljivost ... Živel sem zmanjšano občutljivost in od tega netopen v mukah umiral. Bi torej moral biti srečen, da si želim, da bi otopel?

S kipečimi usti / sikaš / nekaj iščeš / v mojem razkoraku / lepiš se / kot prastaro lubje / na mrtvo drevo.

zapusti strašila papagajem / skoči na skale zlomljenih nog / zapoj besede razbitih / zapusti domače prikazni

ne vem zakaj sem pričakovala / da bo več ljudi neosamljenih da jih bo več / pograbilo za izredno možnost združevanja / da bo za praznik manj teles tavalo po mestu