Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Privoščljivost ni več omejena na osebne okoliščine in življenjski slog, ki so bili od nekdaj tarča firbcanja in zgražanja – temveč se na tapeti znajde celo visoko strokovno, poklicno, umetniško ustvarjanje.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

Ignacy Karpowicz (1976), poljski pisatelj in prevajalec, v pogovoru s Tino Podržaj o literaturi kot termometru družbene strpnosti.

Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

Nisem bila med tistimi, ki bi jih kaj posebej ganila jadikovanja o annus horribilis 2016, letu, ki da je vzelo nekaj največjih estradnih umetnikov, zato je najbolje, da se čimprej konča. Ne gre za brezčutnost ali vzvišenost, zgolj zdravorazumski pogled: ljudje se rojevajo in umirajo in mrtvaškemu plesu se pridruži tisti, ki ga dama s koso pokliče, ne glede na njegov stan ali slavo.Preberi

Kup je bil večji od srednje velikega človeka. Odrezani, odsekani, zmečkani, poteptani, izruvani, raztrgani … listi, veje in cveti so bili nagrmadeni drug na drugega z grozljivo mešanico doslednega sovraštva in tistega pišmevuhovstva, ki človeka zajame po tem, ko opravi gnusno delo odstranjevanja kakršnesižebodi golazni, ki naj po eksekuciji leži naokrog, kakor ji je drago. Samo da ni več živa in da s svojim gnusobnim videzom ne streže po življenju nam, ljudem. Kup mrtvega rastlinja je, bržkone zaradi rdečkastih, barvi krvi podobnih vej, v spomin priklicalPreberi