Strip, sodeč po obisku festivala, nikakor ni kakšna izumrla umetniška oblika, ki bi se ji bilo treba bati za občinstvo. Hkrati je vsaj v določenem segmentu že pustil za sabo obdobje, ko je predstavljal najaktualnejšo obliko množične kulture.

Poletje je mrtvo. Njegov rep smo zajahali, ko smo šli na prvi roadtrip z na novo obogateno familijico.

Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

O štirih stripih (p)o Cankarju, ki so izšli ob stoti obletnici avtorjeve smrti.

Če je barcelonski strip festival s ponudbo domače bere rahlo razočaral, pa je bil seznam eminentnih tujih gostov jako impresiven. In ker sem si s pomočjo tega bljoga priskrbel novinarsko prepustnico, sem dobil že prvi dan odlično šanso za privatno avdienco z zvezdami, medtem ko so jih intervjuvali nacionalni mediji.

Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

Izar Lunaček je, če citiram najbolj poznanega slovenskega stripotržca  Aleksandra Buha, trenutno »vroč avtor«. Tako zelo vroč, da je letos poleti izdal kar dva stripovska albuma. Metamorphose Antropomorphice je založil pri Buchu in Založeni raj pod okriljem Foruma Ljubljana. Pardon, slednji podatek sem zapisal nekoliko prehitro. Pravi avtor stripa Založeni raj je namreč Anonymus Gosh, Lunaček pa njegov producent. Kdo je ta Gosh? Obskurni avtor, ki ga ni niti v zbirki stripov Slovenski klasiki (Forum Ljubljana), kamor bi nedvomno sodil!Preberi

Spomnim se, da je bilo na tiskovni konferenci ob izidu Blazno resno slavnih v navalu navdušenja izrečeno, da gre za prvo kombinacijo klasično podanega besedila in stripa v Sloveniji, pa kaj v Sloveniji, na svetu! Slednje je na licu mesta demantiral Pižama, ki je ob isti priliki kot običajno predstavljal en prevajalski špeh, prav tako pa tudi prvo ne drži, saj sta Deso Muck in Mateja de Cecca znotraj meja rodne grude za kakega polPreberi

Sama naslovnica ni ravno lovilec oči, zato pa notranjost izgleda precej bolj obetajoče – na hitro vržen pogled razkriva živahnost v barvi in dogajanju. Mimogrede, delitev dela med na naslovnici navedenima avtorjema Matjažem in Jeleno Bertoncelj je sledeča: on je pisal in risal, ona barvala. Ampak bolj natančen pogled vendarle razočara, nikakor ne v celoti, deloma pa že, čeprav je v tem primeru morda to v veliki meri stvar pričakovanja. Po uvodnih besedah sem siPreberi

Pred kakšnim mesecem so me organizatorji razstave stripa s področja bivše Juge, ki bo to pomlad štartala v Berlinu in se nato selila po prestolnicah naše nekdanje domovine, prosili, če bi zanje zrisal zgodovino slovenskega stripa v stripu. Sprva smo nalogo hoteli zaupati Tomažu Lavriču kot našemu največjemu mojstru, ki med drugim obvlada tudi imitacije različnih stilov, a se je pri izvedbi nekaj zapletlo in naloga je padla name.Preberi

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.