Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali.

Kdor v 21. stoletju daje prostor ne zgolj predsodkov polnim, temveč nezaslišano butastim izjavam tipa »ženske niso enako sposobne moralne presoje« ali »nikakor nismo in ne smemo biti enaki«, se bržčas ne zaveda, da s tem daje prostor in krila vsakemu domačemu tiranu in pocestnemu nadlegovalcu, ki ima »seveda drugačne seksualne potrebe kot ženske«.

Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

Zunaj sije sonce in piha burja. Drevesne veje vršijo v vse smeri, misli in nagibanja, s čim začeti esej o temi, podobno. Ljubiti veter, zakaj ta z zvočnostjo in gibanjem oživi ukoreninjeno in zateglo. Zdaj oživlja tudi Carlosa Pascuala, ki je v moji knjižnici ves stabilen poleg Paasilinne. Preberi

Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari.

Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom.

Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega.

Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti.

Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Mar spolnega nadlegovanja pri nas ni oziroma ga je precej manj kot v zahodnih državah? Ga zgolj ne zaznamo? Ali pa se bojimo o njem spregovoriti in ga prijaviti? V luči nedavno razkritih škandalov je toliko bolj pomembno, da njih ne molčimo.

Avtorska slikanica Mavrična maškarada je prvenec magistre filozofije in doktorice sociologije Alenke Spacal. Novih imen na sceni se bralec vedno razveseli, njihovih del pa se loti s posebnim zanimanjem in z veselim pričakovanjem. Glede pričakovanj – sam naslov slikanice bi lahko obetal precej pogosto temo otroške literature, torej maškarado, pač živopisno. Ampak ko knjigo dejansko odpremo, ugotovimo, da se avtorica v njej loti vse prej kot pogoste teme – vprašanja spolov. To je sicer njenaPreberi